Pojav erektilne disfunkcije po obsevanju medenice je možen zaplet, o katerem je treba poročati, zlasti v primeru obsevanja zaradi karcinoma prostate.
S postopnim razvojem žilne kirurgije in anesteziološko intenzivnimi medicinskimi možnostmi se izvaja vse več rekonstrukcijskih posegov na področju trebušne aorte. Predoperativno erektilno disfunkcijo v okviru splošne angioskleroze je mogoče kirurško popraviti le v zelo omejenem obsegu.
Bolezni corpus cavernosum z možnim negativnim vplivom na erekcijo vključujejo induratio penis plastica, lokalne poškodbe sklenjenega telesa po travmi ali boleznih brez določljivega vzroka, pa tudi poškodbe zaradi zdravljenega ali nezdravljenega priapizma.
Zaradi razmeroma razmaknjenega položaja spolovila med trupom in mišično maso stegen so poškodbe na tem področju razmeroma redke.
Nabor diagnostičnih orodij, ki so trenutno na voljo, je nedvomno izboljšal možnosti za beleženje organskih patoloških ugotovitev. Probacijska terapija brez ustrezne predhodne diagnostike se, zato zdi zastarela; bolnika prikrajša za možnost vzročno usmerjene terapije njegovih težav.
Nadaljnje raziskovalne metode se trenutno izvajajo predvsem z znanstvenega vidika. Zato pomena za sedanjo uporabo v praksi še ni mogoče dokončno oceniti.
Tudi pnevmopletizmografske preiskave so uvrščene med uporabne neinvazivne preiskave za ugotavljanje motenj arterijske cirkulacije v žilah penisa.
Ker se pri zdravih moških erekcije, ki trajajo od 20 do 50 minut, fiziološko pojavljajo v fazah spanja REM, so menili, da bi bilo mogoče z merjenjem nočnih erekcij penisa razlikovati med organsko in psihogeno povzročeno impotenco.
Angiografsko slikanje žil penisa je invaziven, tehnično zapleten radiološki diagnostični postopek, katerega uporaba ni več upravičena zgolj v diagnostične namene.
Dupleksne ultrazvočne naprave so kombinacija ultrazvočnega preseka (B-scan) in vgrajenega Dopplerja.
Laboratorijska diagnostika vključuje splošno diagnostiko in endokrinološko diagnostiko.
Na podlagi vzorca las, razporeditve maščob in telesne zgradbe pacienta razvrstimo kot moškega, žensko ali evnuhoida.
Anamneza bolnika z erektilno disfunkcijo je razdeljena na dva dela, spolno in splošno anamnezo. Ob prvi predstavitvi v androloški posvetovalnici ali ordinaciji je treba bolnika v okviru spolne anamneze najprej povprašati o trajanju in obsegu erektilne disfunkcije.
Glavni dejavniki, ki vplivajo na erekcijo, so delovanje arterij, žil, živcev in endokrinega sistema ter psihološko stanje, ki spodbuja erekcijo.
Proces erekcije je treba razumeti kot živčno nadzorovan hemodinamski dogodek, na katerega vplivata nedotaknjeno hormonsko stanje in ustrezno duševno stanje. Kot možganski spolni center naj bi bil najpomembnejši limbični sistem, lokaliziran v temporalnem režnju.
Funkcionalno najpomembnejša dela penisa sta corpus cavernosum in corpus spongiosum. Corpus cavernosum izvira s parnimi kavernoznimi telesi iz spodnjih pubičnih vej.
Intenzivnost spolnega poželenja pri zdravih moških in ženskah se razlikuje od osebe do osebe. Hipoaktivna želja, ki prizadene na milijone ljudi po vsem svetu, je verjetno najbolj podcenjena, zanemarjena, neopredeljena, težko ocenljiva in zdravljiva ter frustrirajoča spolna motnja.
Zaradi spolne liberalizacije in razsvetljenstva, ki sta se začela konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, in s tem povezane detabuizacije spolne sfere postaja spolna patologija v današnji medicini vse pomembnejša.
Grški zdravnik in tako imenovani oče medicine Hipokrat je erektilno disfunkcijo pripisoval moškim poklicnim skrbem in grdosti ženske. Verski moralisti osemnajstega in devetnajstega stoletja so trdili, da jo povzročajo pretirane spolne dejavnosti, kot so samozadovoljevanje, prostitucija in promiskuiteta.
Včasih so erektilno disfunkcijo, tudi pri diabetikih, razumeli predvsem kot psihogeno težavo, v zadnjih desetih letih pa so intenzivne raziskave in izboljšane diagnostične možnosti omogočile veliko bolj poglobljeno razumevanje regulativnih mehanizmov moške erekcije in možnih patoloških procesov.
Impotenca je eden najpogostejših zapletov bolezni pri moških s sladkorno boleznijo. Pojav težav s potenco je jasno povezan s kakovostjo presnovnega nadzora, prisotnostjo drugih dejavnikov tveganja, trajanjem sladkorne bolezni in starostjo.
Penisu pravijo "barometer moškega zdravja", in to upravičeno, saj lahko vsaka nepravilnost v njegovi anatomiji, fiziologiji ali delovanju odraža osnovno bolezen ali motnjo. Poleg tega penis velja za simbol moškosti, moči, moškosti, moči in avtoritete.
Povezava med moško spolnostjo in nedotaknjeno funkcijo semenčic je znana že od nekdaj in se je vedno uporabljala v praksi v obliki afrodiziakov, ki vsebujejo na primer izvleček živalskih semenčic.
Spolnost je sestavni del intimnega odnosa in je podlaga za skupno ljubezen in spoštovanje, vendar veliko ljudi ne more v celoti uživati v teh užitkih. Spolno disfunkcionalen moški na primer morda nima želje ali samozavesti, da bi sodeloval pri spolnih aktivnostih.
Predpogoj za zdravljenje erektilne disfunkcije je poznavanje anatomskih struktur in fizioloških procesov, ki so pomembni za razvoj, vzdrževanje in upad erekcije.
Za prepoznavanje erektilne disfunkcije in razumevanje njenih vzrokov je pomembno, da se zavedamo, da je erekcija penisa stalen nevrovaskularni pojav pod psihološkim nadzorom in da je za njeno uspešno doseganje potrebno ustrezno hormonsko okolje.
Pri motnjah erekcije, ki so v celoti ali pretežno posledica psiholoških in/ali partnerskih dejavnikov, je najprimernejša metoda zdravljenja spolna psihoterapija. V primeru psihogene erektilne disfunkcije predstavlja eno od redkih vzročnih terapevtskih možnosti, ki jih sploh imamo na področju erektilne disfunkcije.
Erekcija je odvisna od zdravega žilnega in nevrološkega tkiva in spolnih organov ter ustreznega moškega hormonskega okolja. Številni dejavniki, ki se nanašajo na možgane, hrbtenjačo, živce, krvne žile, gladke mišice in hormone, so ključni za optimalno spolno izražanje in užitek moškega.
V nadaljevanju so podane praktične smernice o pristopu spolne terapije k erektilni disfunkciji.
Pionirsko delo Mastersa in Johnsona v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je osvetlilo možne vzroke za spolno disfunkcijo. V svojih publikacijah sta poudarila vpliv verske ortodoksnosti, strahu pred neuspehom, homoseksualnosti in materinskega vpliva kot dejavnike, ki prispevajo k erektilni disfunkciji.
Pojav in predstavitev erektilne disfunkcije pri prizadetih moških po naših izkušnjah pomenita značilen razkorak.
Faze moškega spolnega odziva imajo posebne fiziološke značilnosti (Lue T et al. 2004a), ki vključujejo erektilni proces, ki je neprekinjen niz nevrovaskularnih dogodkov v normalnem hormonskem okolju (predvsem ustrezna raven testosterona v serumu) in ob nedotaknjeni psihološki naravnanosti.
Glede na poročila v literaturi in izkušnje z našimi bolniki so peroralna zdravila za zdravljenje erektilne disfunkcije za večino bolnikov najprimernejša možnost zdravljenja.
Metaanalize, ki vključujejo sicer neobjavljene randomizirane raziskave, so redke, vendar so dobrodošle in lahko koristne v primerih, ko so informacije nasprotujoče si.
Sildenafil citrat se je izkazal za učinkovitega pri številnih bolnikih z erektilno disfunkcijo in je bil za to indikacijo odobren v Združenih državah Amerike. Splošna klinična varnost peroralnega sildenafila, močnega zaviralca fosfodiesteraze tipa 5, pri zdravljenju erektilne disfunkcije je bila ocenjena pri več kot 3700 bolnikih.
