Bolezni corpus cavernosum z možnim negativnim vplivom na erekcijo vključujejo induratio penis plastica, lokalne poškodbe sklenjenega telesa po travmi ali boleznih brez določljivega vzroka, pa tudi poškodbe zaradi zdravljenega ali nezdravljenega priapizma. Prirojena ali pridobljena odstopanja penisa lahko prav tako privedejo do motenj sozvočja in so opisana v posebnem poglavju (poglavje 10.1.3).
Induratio penis plastica je bolezen, povezana s proliferacijo vezivnega tkiva v predelu tunica albuginea. Vzrok te bolezni je nejasen, povezave s travmo ni videti. Znano je, da se bolezen širi tudi na kavernozno telo, za katero so sonografsko značilne mikrokalcinacije v kavernoznem telesu. Anamnestično bolniki poročajo o odklonu penisa, večinoma dorzalnem, kar lahko povzroči težave pri sobivanju. Pri kliničnem pregledu se v predelu tunica albuginea pogosto najdejo otipljive nodularne tvorbe. Če induratio penis plastica sovpada z erektilno disfunkcijo, je osnovni vzrok običajno motnja venske okluzije (slika 4.3). Če ni odziva na intrakavernozne injekcije, kar se lahko zgodi v posameznih primerih, je alternativno zdravljenje implantacija penisne proteze. V posameznih primerih je lahko indicirana tudi rekonstruktivna operacija s kombinacijo operacije penisa z operacijo resekcijske vene. (Za več podrobnosti o zdravljenju induratio penis plastica glejte poglavje 10.1.3).
Slika 4.3. Farmakokavernosogram bolnika z induratio penis plastica in erektilno disfunkcijo zaradi motnje venske okluzije. Plaketa je označena s puščico.
Priapizem je neprekinjeno vzburjenje, ki ga ne povzroči spolna stimulacija in ga ni mogoče prostovoljno prekiniti. V veliki večini primerov vzrok ostaja nejasen (idiopatski priapizem). Priapizem se lahko pojavi pri hematoloških ali malignih boleznih, pa tudi pri vnetnih boleznih, zlasti CNS (Lues!), ali pa ga povzročijo zdravila. Najpogostejša oblika priapizma je stazni priapizem, za katerega je značilno popolno prenehanje pretoka krvi v kavernoznem telesu. Čas zdravljenja je ključnega pomena. Po 24 urah lahko pričakujemo nepopravljivo poškodbo kavernoznega telesa (slika 4.4). Najpogostejša kirurška postopka sta oblikovanje žlezno-kavernoznega šanta po Winterju in anastomoza velike podkožne vene s corpus cavernosum po Grayhacku. Pri redki obliki priapizma z visokim pretokom (dopplersko sonografsko ohranjen pretok v žilah profunda, kavernosografsko vztrajen venski odtok) se uspešno uporablja tudi reverzibilna embolizacija notranje pudendalne arterije s krvnimi strdki, izvedena po Seldingerjevi tehniki. Zdravljenje podaljšane erekcije z zdravili je predstavljeno v kap. 9.
Erektilna impotenca je poleg strikture sečnice (slika 4.5) in urinske inkontinence najpomembnejši pozni zaplet rupture zadnje sečnice, do katere običajno pride zaradi zloma medenice. Pogostost pojava delne ali popolne izgube erektilne funkcije je po podatkih iz literature med 3011,10 in 60 % primerov [21]. Še vedno poročajo, da je spontano izboljšanje možno v obdobju do 4 let. Vendar je primarno konzervativno zdravljenje rupture sečnice s cistostomo in katetrskim spenjalnikom anastomoze izboljšalo stopnjo pooperativne impotence. V primerjavi s kirurško revizijo s primarnim šivanjem uretre je bila pri tem postopku objavljena stopnja impotence pod 10.070. Poleg strategije zdravljenja pa ima za razvoj erektilne disfunkcije vzročni pomen tudi sama travma. Zlasti okluzije notranje pudendalne arterije (slika 4.6) so pogosta spremljajoča poškodba ruptur uretre. Vendar pa je živčno vpletenost v smislu prizadetosti pudendalnih živcev mogoče objektivizirati tudi na podlagi patoloških meritev latence bulbokavernoznega refleksa (glejte poglavje 5). Neznačilen nevrološki pregled ob prisotnosti patološkega arterijskega priliva (Doppler, angiografija!) in odsotnost okluzivne motnje sta ugodna predpogoja za revaskularizacijsko operacijo žil penisa pri mlajših bolnikih. Poleg tega je treba omeniti, da je lahko vzrok erektilne disfunkcije tudi tupna poškodba medenice ali perineja zaradi poškodbe pudendalnih žil [12]. Hkrati se domneva, da je lahko tupa poškodba medenice ali perineja potencialni dejavnik tveganja za poznejši razvoj arterijsko-žilne erektilne disfunkcije [12].
Slika 4.5 a, b. "Umetni kavernosogram" v primeru visoko razvite strukture sečnice pri mikcijskem cistouretrogramu (polnjenje sečnega mehurja prek suprapubičnega katetra s kontrastnim sredstvom). a) Vizualizacija zadnje sečnice do bulba, b) obarvanje celotnega kavernoznega telesa s prenosom kontrastnega sredstva iz urinske cevke.
Slika 4.6. Selektivna vizualizacija notranje iliakalne arterije brez obarvanja penisnih žil pri 40-letnem bolniku po zlomu medeničnega obroča in avulziji sečnice (prekinitev kontrasta označena s puščico).
|
|
|
