Nadaljnje raziskovalne metode se trenutno izvajajo predvsem z znanstvenega vidika. Zato pomena za sedanjo uporabo v praksi še ni mogoče dokončno oceniti.
Prve ugodne rezultate pri vizualizaciji sprememb v tunica albuginea pri induratio penis plastica z uporabo STS so opisali Austoni in drugi [1] (slika 3.14). Vendar je pri tej bolezni mogoče informacije o obsegu sprememb v kavernoznem telesu hitreje in stroškovno učinkoviteje pridobiti z uporabo personografije kavernoznega telesa po SKAT. Sohn [6] je poročal o vzorcu porazdelitve kontrastnega sredstva STS gadolinij-DTPA (Magnevist) v corpus cavernosum kot možni preiskovalni metodi za oceno arterijske oskrbe corpus cavernosum. Na splošno pa zaenkrat ni mogoče podati dokončne indikacije za ta postopek na področju penisa. Vendar je MRI najpomembnejša diagnostična metoda za odkrivanje in lokalizacijo prolaktinomov hipofize kot vzroka erektilne disfunkcije in je glede te indikacije izpodrinila rentgensko sliko selle.
Slika 3.14. Magnetna resonanca s povečanimi strukturami vezivnega tkiva v predelu corpus cavernosum pri induratio penis plastica.
Intravenska aplikacija radionuklida (99mTc-pertechnetat) se uporablja za vizualizacijo hemodinamskih sprememb med erekcijo kot presejalna metoda za objektivizacijo arterijskih sprememb [4]. Izpiranje podkožno apliciranega 133Xe [2], včasih po intrakavernozalni injekciji prostaglandina Ej, se je prav tako uporabljalo v klinične in znanstvene namene. Zaradi spornih rezultatov ta metoda še ni našla poti v rutinsko diagnostiko.
Možno sovpadanje med erektilno disfunkcijo in disfunkcijo praznjenja mehurja, ki je pogostejša pri nevrogenih boleznih in po radikalnih operacijah v medenici, je mogoče razložiti s skupno živčno oskrbo sečnega mehurja in kavernoze prek parasimpatičnih vej medeničnega živca in simpatičnih vlaken hipogastričnega živca. V primeru očitne mikcijske anamneze lahko urodinamska preiskava s hkratnim videografskim snemanjem nudi pomoč pri odkrivanju vegetativnih nevropatij v medeničnem predelu. Pri tej preiskavi se sečni mehur s pomočjo transuretralno ali suprapubično vstavljenega dvoplaščnega katetra (8 Charriere) napolni s toplim (37 DC) kontrastnim sredstvom in hkrati izmeri tlak v mehurju. Abdominalni tlak se meri s tekočino napolnjeno balonsko sondo v danki.
Večkanalni snemalnik neprekinjeno beleži volumen polnjenja mehurja, volumen mikcije, pretok urina in po možnosti elektromiogram medeničnega dna. Tlak detruzorja, ki je opredeljen kot razlika med intravezikalnim in rektalnim tlakom, se izračuna elektronsko z uporabo subtrakcijskega ojačevalnika in se prav tako neprekinjeno beleži. Sočasna videourodinamika omogoča zlasti hkratno povezovanje urodinamskih parametrov z morfološkimi nepravilnostmi sečnega mehurja. Prav ta vrsta preiskave omogoča natančnejšo analizo motečih dejavnikov, kar pri običajni urodinamiki ni mogoče. Primer je delna paraliza stene sečnega mehurja, ki velja za neposreden znak delne nevrološke okvare inervacije sečnega mehurja (npr. pooperativna ali posttravmatska nevropatija). Te ugotovitve lahko postanejo še posebej pomembne pri oceni posttravmatske erektilne disfunkcije, kadar je ta združena z motnjami mikcije.
Snemanje električnih potencialov z igelnimi elektrodami, vstavljenimi v corpus cavernosum, je bilo predstavljeno kot možna diagnostična metoda za odkrivanje nevropatije avtonomne inervacije corpus cavernosum in za diagnosticiranje kavernozne miopatije [7]. Desinhronizacija električnih potencialov naj bi kazala na avtonomno nevropatijo, nizka amplituda in počasna depolarizacija pa na kavernozno miopatijo. Čeprav se zdi, da metoda zagotavlja ponovljive rezultate, je izvor pridobljenih potencialov nejasen. Etiološka pripisanost zbranih "patoloških" izvidov kliničnim ugotovitvam se trenutno zdi prezgodnja in zahteva nadaljnje znanstvene raziskave.
Čeprav so bile z elektronsko mikroskopijo pri arterijski in kombinirani arterijskovenski erektilni disfunkciji ugotovljene spremembe, zlasti na področju gladkih kavernoznih mišičnih celic [5], pa svetlobnomikroskopski morfološki pregled biopsijskega vzorca erektilnega tkiva trenutno ne more prispevati k patološki razjasnitvi erektilne disfunkcije in ga še ni mogoče priporočiti kot diagnostični ukrep [3]. Na tem področju trenutno potekajo nadaljnje raziskave.
|
|
|
