Včasih so erektilno disfunkcijo, tudi pri diabetikih, razumeli predvsem kot psihogeno težavo, v zadnjih desetih letih pa so intenzivne raziskave in izboljšane diagnostične možnosti omogočile veliko bolj poglobljeno razumevanje regulativnih mehanizmov moške erekcije in možnih patoloških procesov [8]. Vedno bolj je postalo jasno, da je geneza erektilne disfunkcije pogosto multikavzalen proces in da imajo organski vzroki pri njenem nastanku veliko pomembnejšo vlogo, kot se je domnevalo prej.
To še posebej velja za moške s sladkorno boleznijo, pri katerih organski dejavniki prevladujejo nad psihološkimi vzroki za nastanek erektilne disfunkcije. Razlog za to je, da imajo številni sladkorni bolniki poleg sladkorne bolezni več dejavnikov tveganja (npr. hipertenzijo, dislipoproteinemijo). V redkih primerih – pri sladkorni bolezni tipa II – je lahko erektilna disfunkcija tudi pred pojavom sladkorne bolezni ali prvi znak te bolezni, saj je pojav sladkorne bolezni le ena od sestavin kompleksnejšega "presnovnega sindroma", ki ima lahko dolgotrajen učinek na ožilje tudi pred pojavom sladkorne bolezni.
Z daljšim trajanjem sladkorne bolezni in kronično hiperglikemično presnovno kontrolo se poveča tveganje za razvoj sekundarnih zapletov sladkorne bolezni, ki lahko močno motijo ali celo popolnoma onemogočijo medsebojno delovanje kavernozno-venskih, arterijskih in živčnih komponent, potrebnih za erekcijo. Za to so odgovorne predvsem žilne poškodbe (zaradi mikro- in/ali makroangiopatij) ter nevrogene spremembe (polinevropatije). Poleg tega obstaja možnost začasne, pasivne motnje potence zaradi trenutno zelo povišane ravni glukoze v krvi. Poleg tega sladkorni bolniki pogosto jemljejo tudi zdravila, ki zavirajo erekcijo (npr. antihipertenzivna zdravila, zdravila za zniževanje lipidov).
Zaradi te spremembe v pogledu na erektilno disfunkcijo so različni avtorji prehitro sklepali, da je erektilna disfunkcija – zlasti v skupini diabetikov s pogosto dodatnimi somatskimi dejavniki tveganja, povezanimi z boleznijo – povsem organsko pogojena težava, ki jo je treba obravnavati in zdraviti razmeroma neodvisno od psiholoških dejavnikov [41]. Čeprav je težnja po somatskem pojmovanju spolne disfunkcije smiselna in vodi k večji jasnosti pri diagnozi in priporočilih za zdravljenje, ta pogled predstavlja tveganje, da se erektilna disfunkcija zreducira na motnjo organske funkcije. Vendar pa to nikakor ne odraža pomena in zapletenosti človeške spolnosti.
Pri erektilni disfunkciji sladkorne bolezni so organski in psihološki dejavniki tako tesno prepleteni na različnih ravneh, da je težko in pogosto celo nemogoče ločiti organske in psihogene dejavnike. To velja na primer za genezo impotence, ki jo je redko mogoče pojasniti z enim samim vzrokom, saj je pogosto multifaktorska, organogeneza in psihogeneza pa se prepletata v svežnju vzrokov. Če je na primer erektilna disfunkcija pri sladkornem bolniku povezana s povišano ravnijo glukoze v krvi, sekundarnimi boleznimi sladkorne bolezni, motnjo presnove lipidov, visokim krvnim tlakom, dodatnimi zdravili, uživanjem alkohola, zlorabo nikotina, psihičnim stresom, povezanim z boleznijo, in kroničnimi partnerskimi težavami, je skoraj povsem zaman poskušati določiti dejanski vzrok erektilne disfunkcije.
Ker so različni dejavniki, ki vplivajo na erektilno disfunkcijo na somatski, psihološki in vedenjski ravni, med seboj povezani v nekakšen sveženj vzrokov, ima lahko razlikovanje med "organsko" in "psihogeno" erektilno disfunkcijo le hevristično vrednost, saj sta to običajno le zelo nejasni mešani kategoriji. Zato različni avtorji [1, 9, 12] upravičeno predlagajo opustitev tradicionalnega razlikovanja "organogeneze" in "psihogeneze" erektilne disfunkcije v korist biopsihosocialne perspektive, saj ta ustreza tudi vedenjskemu ali psihosomatskemu razmišljanju.
|
|
|
