Angiografsko slikanje žil penisa je invaziven, tehnično zapleten radiološki diagnostični postopek, katerega uporaba ni več upravičena zgolj v diagnostične namene. Ultrazvočni postopki, zlasti barvno kodirana dupleksna sonografija, bolniku poleg morfoloških informacij zagotavljajo tudi funkcionalne parametre brez tveganja, ki jih z angiografijo ni mogoče pridobiti. Kljub temu še vedno obstajajo indikacije za to preiskavo v okviru strokovnih mnenj, zlasti v primerih posttravmatske erektilne disfunkcije [2] (glej poglavje 13), pa tudi v primerih suma na žilno malformacijo v medeničnem predelu kot možnega vzroka erektilne disfunkcije. Različne raziskovalne skupine izvajajo angiografijo tudi pred revaskularizacijskim posegom na žilah penisa; ponovno se zdi, da to ni obvezno, saj se skoraj izključno izvajajo anastomoze na penisu. Če se kot terapevtska pot upošteva dilatacija iliakalnih arterij, je angiografija nujna. Seveda indikacija za pregledno aortografijo ostaja nespremenjena, če sumimo na motnje na tem področju, pri katerih pa je erektilna disfunkcija le dodaten simptom, na primer pri sindromu Leriche (kronična ishemija spodnjih okončin, povezana z erektilno disfunkcijo). Vizualizacija iliakalne arterije dodatno omogoča vizualizacijo spodnje epigastrične arterije (slika 3.7), katere integriteta je predpogoj za epigastrično-penilno anastomozo. To preiskavo je treba zahtevati zlasti, če je imel bolnik predhodne operacije v spodnjem delu trebuha, da se izognemo nepotrebnemu izpostavljanju epigastrija. Tako kot pri sonografskih postopkih je tudi arteriografija žil penisa brez vrednosti brez uporabe vazoaktivnih snovi v okviru testa SKAT za oceno sprememb v žilah penisa (slika 3.8).
Slika 3.7. Močna spodnja epigastrična arterija, primerna za epigastrikopenično anastomozo (puščica).
Slika 3.8. Ilustracija desnih dorzalnih in profundalnih arterij penisa (normalne ugotovitve).
Pri bolniku v ležečem položaju se po punkciji femoralne arterije v ingvinalnem predelu, če je to sploh potrebno, opravi pregled aortne bifurkacije (Seldingerjeva tehnika). Nato se selektivno katetrizira notranja iliaška arterija. Shematski prikaz arterijske oskrbe penisa je prikazan na sliki 3.9. Za selektivno kateterizacijo obeh notranjih pudendalnih arterij kot končnih vej notranje iliakalnih arterij je običajno potrebna tehnika križanja, tj. desno pudendalno arterijo sondiramo z levo femoralno arterijo in obratno (2 punkciji!).
Slika 3.9. Shematski prikaz vej notranje iliaške arterije. 1, A. dorsalis penis; 2, A. penis profunda; 3, A. bulbaris penis; 4, A. pudenda interna; 5, A. perineal superficialis; 6, A. rectalis interior.
Po sondiranju notranje pudendalne arterije se intrakavernozno aplicira vazoaktivna snov in počaka 5-10 minut, preden se opravi dejansko slikanje žil penisa (slika 3.8). Preiskavo lahko opravimo v lokalni anesteziji, čeprav je večja verjetnost, da se vazospazmu izognemo s periduralno anestezijo, zaradi česar so slike kakovostnejše. Pri tem se dotaknemo meje razumnosti za bolnika. Če je načrtovan kirurški poseg, je treba prikazati iztok in potek spodnje epigastrične arterije. Kot tehnična postopka se uporabljata konvencionalna tehnika angiografije z velikimi lopaticami in digitalna subtrakcijska angiografija, pri čemer je pri slednjem postopku izpostavljenost sevanju manjša.
Lokalni zapleti, ki se lahko pojavijo na mestu vboda, vključujejo: nastanek hematoma, tromboza, embolija, disekcija žile, nastanek anevrizme, nastanek arteriovenske fistule, okužba in ponovna krvavitev z mesta vboda. Sistemski neželeni učinki so predvsem posledica uporabe kontrastnega sredstva v smislu preobčutljivostne reakcije, ki je z uporabo neionskih kontrastnih sredstev postala zelo redka. Poleg tega je treba upoštevati izpostavljenost sevanju, zato se bolnikom, ki še vedno načrtujejo družino, svetuje, da se šest mesecev vzdržijo očetovstva [1]. Kontraindikacije za angiografijo vključujejo hudo alergijo na kontrast, ledvično insuficienco ali motnje strjevanja krvi.
Ker je pri primarni impotenci treba sumiti na prirojeno žilno malformacijo, ki je ni mogoče diagnosticirati z dopplersko sonografsko preiskavo, bi morala biti indikacija za angiografijo velikodušnejša. Kot take malformacije so bili opisani žilni angiomi [3], arteriovenske fistule [4] in hipoplazije [1]. Ali so enostranske hipoplazije res vzrok erektilne disfunkcije ali le naključna najdba, je v posameznih primerih pogosto težko odločiti.
Čeprav so bile opisane visoke korelacije med angiografijo penisa in Dopplerjevo ultrazvočno preiskavo, ima Dopplerjeva ultrazvočna preiskava večjo vrednost na področju penisa, zato je treba patološke angiografske izvide preveriti tukaj. Pri sekundarni impotenci je angiografija še vedno pomembna, zlasti pri posttravmatski erektilni disfunkciji, v okviru strokovnih mnenj o lokalizaciji in obsegu poškodbe. Tudi travmatske AV fistule je mogoče diagnosticirati le na ta način. Hemodinamični pomen opisanih morfoloških sprememb pa je mogoče določiti le z dopplersko ultrazvočno preiskavo.
Angiografija penisa je invazivni preiskovalni postopek za odkrivanje patoloških sprememb v notranji iliakalni arteriji in žilah penisa. Pri rutinskem pregledovanju bolnikov z erektilno disfunkcijo so to metodo nadomestili ultrazvočno vodeni postopki in je zaradi tehnične zapletenosti in možnih tveganj za bolnika rezervirana za nekaj izbranih indikacij.
|
|
|
