Proces erekcije je treba razumeti kot živčno nadzorovan hemodinamski dogodek, na katerega vplivata nedotaknjeno hormonsko stanje in ustrezno duševno stanje [12]. Kot možganski spolni center naj bi bil najpomembnejši limbični sistem, lokaliziran v temporalnem režnju. Erektilna stimulacija, ki jo sprožijo možgani, si utira pot prek torakolumbalnega centra Th L1-L3 (= psihogeni erektilni center), ki prek mejnih ganglijev do zgornjega in spodnjega hipogastričnega pleteža dostavlja eferentna simpatična vlakna. Parasimpatični prilivi prihajajo v spodnji hipogastrični pletež iz sakralnih segmentov S2-S4 (= refleksogeni erektilni center) prek erigentnega živca. Eferentno-parasimpatična vlakna dosežejo svoj končni organ prek pudendalnega živca, simpatično-eferentna vlakna pa periarterijsko v corpus cavernosum.
V stanju mirovanja je penis po trenutnih predstavah [11] pod simpatičnim toničnim stalnim vazokonstrikcijskim tonusom in verjetno pod modulirajočim vplivom lokalnih nevroefektov, kot je "vazoaktivni intestinalni polipeptid" (VIP), ter v ravnovesju s holinergičnimi nevrotransmiterji, odgovornimi za nadzor sprostitve telesnih mišic. Sprožitev erektilnega procesa prek sprostitve simpatično toniziranih kavernoznih mišic je najverjetneje blokada simpatičnih impulzov, čeprav prenašalec tega procesa še vedno ni znan. Zdi se, da parasimpatično holinergično nevrotransmisijo posreduje tudi endotelijski sproščujoči dejavnik (EDRF), ki ga izloča endotelijska celica, pri čemer naj bi lokalno povečanje dušikovega oksida (NO) podpiralo razvoj učinkov EDRF [10]. Adrenergična, holinergična in VIP-ergična nevrostimulacija so torej medsebojno povezane na način, ki še ni povsem razumljen [1-4, 6, 9].
Slika 1.3 a, b. Shematski prikaz arterijskega priliva in venskega odtoka med erekcijo.
V stanju mirovanja (ohlapen penis) so znotrajtelesne arteriole skrčene, gladke mišice kavernozuma pa skrčene, tako da je dotok krvi po arteriji profunda in v manjši meri po arteriji dorsalis v ravnovesju s prostim odtokom krvi po emisijskih venah na ravni kavernozuma (slika 1.3). Za tumescentno in erektilno fazo so odgovorne naslednje hemodinamske komponente (sliki 1.4 a, b):
Prvi dokazi kažejo tudi na dodatno aktivno omejevanje venskega izliva kot dodaten venookluzivni mehanizem [7].
Močno zmanjšan odtok venske krvi ob močno povečanem arterijskem dotoku in dodatni kompresiji tumescentnega kavernoznega telesa zaradi krčenja mišic ischiocavernosi in bulbospongiosi privedeta do največje togosti. V detumescentni fazi pride do povečanega venskega odtoka ob zmanjšanem arterijskem dotoku [5]. Na sliki 1.5 so poenostavljeno prikazani hemodinamski procesi.
|
|
|
