Splošna diagnostika, ki jo mora na splošno opraviti splošni zdravnik, mora poleg rutinskih laboratorijskih parametrov (mala krvna slika, kreatinin, vrednosti jeter) vključevati tudi določitev lipidov v krvi (holesterol, trigliceridi) in glukoze v krvi. Ker je bilo mogoče eksperimentalno dokazati negativen vpliv motene presnove lipidov na gladko muskulaturo sklenjenega telesa, nakazana pa je bila tudi povezava z motnjo erekcije žil [2], se za boljše odkrivanje morebitnih motenj presnove lipidov v nekaterih primerih predlaga tudi elektroforeza lipidov z določitvijo razmerja LDL/HDL. Za izključitev še vedno subklinične sladkorne bolezni se zdi koristna dopolnitev vrednosti glukoze v krvi na tešče z dnevnim profilom glukoze v krvi ali glukoznim tolerančnim testom.
Pri endokrinološki diagnostiki je treba upoštevati predvsem pomanjkanje androgenov in hiperprolaktinemijo. Upoštevati je treba tudi funkcionalne motnje ščitnice (hipertiroidizem, hipotiroidizem) in bolezni skorje nadledvične žleze (Cushingova bolezen, Addisonova bolezen); v primeru ustreznega kliničnega suma se je treba pri diagnostiki sklicevati na ustrezne priročnike.
V okviru osnovne diagnoze pomanjkanja androgenov se zdi določitev gonadotropinov (FSH, LH) in testosterona z radioimunoanalizo zadostna. Zaradi cirkadianih nihanj testosterona v serumu je treba kri odvzeti med 7. in 12. uro zjutraj, saj je raven testosterona v tem času najvišja [1]. Vrednosti med 3 in 9 ng/ml veljajo za normalno območje, vrednosti pod 3 ng/ml pa kažejo na pomanjkanje androgenov. Če je raven testosterona še vedno normalna, raven LH pa visoka, je morda že prisotna kompenzirana motnja delovanja Leydigovih celic (kompenzirani hipergonadotropni hipogonadizem), na katero lahko ugodno vpliva dajanje testosterona. To ugotovitev najdemo na primer pri Climacterium virile, pri katerem je zmanjšanje libida in potence odvisno od stopnje pomanjkanja androgenov. Hipogonadotropni hipogonadizem (nizka vrednost FSH in LH) ni testikularnega izvora. Mesto vzroka (hipofiza, hipotalamus) in terapevtsko strategijo je treba določiti z nadaljnjimi endokrinološkimi preiskavami, ki jih mora opraviti nekdo z izkušnjami na tem področju.
Preglednica 2.5. Laboratorijska diagnostika pri erektilni disfunkciji.
Splošna diagnostika:
Endokrinološka diagnostika:
Cilj preiskave hiperprolaktinemije mora biti odkrivanje adenoma hipofize, ki izloča prolaktin in je najpogostejši tumor hipofize. Te tumorje klinično opazimo predvsem po izgubi libida in potence. Če sta že prisotna izguba vidnega polja in glavobol, je treba domnevati, da gre za makroprolaktinom, ki uničuje selo, kar lahko zahteva nevrokirurško zdravljenje. Bolniki z makroprolaktinomi so bili običajno starejši in so spolno disfunkcijo prenašali bistveno dlje časa [1]. Vendar lahko hiperprolaktinemijo sproži več zdravil (glejte poglavje 1.4). Mehanizem, po katerem prolaktin vpliva na erektilno funkcijo, je še vedno nejasen. Povzetek laboratorijske diagnostike pri erektilni disfunkciji je podan v preglednici 2.5.
Laboratorijska diagnostika erektilne disfunkcije vključuje splošno diagnostiko in določanje spolnih hormonov. Splošna diagnostika se uporablja za odkrivanje žilnih dejavnikov tveganja in z njimi povezanih osnovnih bolezni. Pri ugotavljanju hormonskega statusa se upošteva predvsem pomanjkanje testosterona in hiperprolaktinemija.
|
|
|
