Pojavnost erektilne disfunkcije

Zaradi spolne liberalizacije in razsvetljenstva, ki sta se začela konec šestdesetih let prejšnjega stoletja, in s tem povezane detabuizacije spolne sfere postaja spolna patologija v današnji medicini vse pomembnejša [6]. Po podatkih študije Sulke/Schroer [12] se v Zvezni republiki Nemčiji vsako četrtletje približno 120.000 bolnikov posvetuje z zdravnikom zaradi motenj erektilne funkcije. Če občasna motnja erekcije še ne velja za patološko ugotovitev, ki bi zahtevala zdravljenje, je erektilna disfunkcija (ED) razumljena kot nezmožnost doseganja ali vzdrževanja dovolj močne in dolgotrajne erekcije za izvedbo spolnega odnosa v veliki večini poskusov [8, 9]. Finkle in drugi [4, 5] so erektilno moč opredelili kot sposobnost pretvorbe želje po spolnem odnosu v dovolj močno erekcijo penisa za izvedbo zadovoljivega spolnega odnosa. Zaradi posebnih značilnosti erektilne motnje kot motnje, povezane z intimnim področjem, ki se pojavlja pasivno ali trajno, brez obveznih prepoznavnih simptomov za socialno okolje [11], obstaja le malo epidemioloških podatkov. Po podatkih Eppla [3] je takšna motnja prisotna pri približno 2-4 milijonih nemških državljanov v reproduktivni starosti. Drug vir govori celo o 3 do 7 milijonih prizadetih moških v Zvezni republiki Nemčiji [11]. Pojavnost erektilne disfunkcije, ki zahteva zdravljenje, naj bi bila tudi dvakrat večja od pojavnosti koronarne bolezni (povzeto po [11]). V ZDA naj bi imelo več kot 10 % odrasle moške populacije težave z erektilno disfunkcijo, ne da bi upoštevali starost.

Že leta 1948 so Kinsey in drugi objavili [7], da se z naraščajočo starostjo povečuje erektilna disfunkcija. To ponovno poudarja pomen diagnosticiranja in zdravljenja spolnih motenj v zahodnih industrijskih družbah, za katere je značilno obračanje starostne piramide in podaljševanje pričakovane življenjske dobe z naraščajočim deležem starih ljudi [10]. Tudi Bowers in drugi [2] so v svojih raziskavah 157 moških, starih 60-74 let, pokazali, da se pojavnost erektilne disfunkcije z naraščajočo starostjo neprekinjeno povečuje s 30.070 na 60 %. To kaže, da je treba erektilno disfunkcijo z naraščajočo starostjo obravnavati kot del fiziološkega procesa staranja. Po drugi strani pa so Bowers in drugi [2] pokazali, da pri potentnih moških z naraščajočo starostjo ni prišlo do zmanjšanja spolne aktivnosti (povprečna pogostost koitusa približno 20-krat na leto). Poleg tega je bila po njihovih raziskavah stopnja impotence neodvisna od splošnega telesnega stanja posameznih preučevanih oseb. Tako je ohranjanje aktivnega spolnega življenja tudi pomemben dejavnik sreče in zadovoljstva starajoče se osebe. Več kot 90 % poročenih moških med 60. in 65. letom in več kot 70 % med 65. in 70. letom ima še vedno spolne odnose [14]. Dosledno pa se zdi, da se stopnja pojavnosti erektilne disfunkcije močno poveča ob koncu šestega desetletja življenja. Pregled stopenj pojavnosti erektilne disfunkcije, objavljenih v literaturi, je prikazan v preglednici 1.1.

Literatura

1. Baltimore longitudinal study of aging, entnommen aus USN & WR (1989)
2. Bowers M, Cross RR, Lloyd FA (1963) Sexual function and urologic disease in the elderly male. JAm Geriat Soc 11: 647-652
3. Epple W (1989) Erektile Impotenz, Diagnostik und Möglichkeiten der Therapie für Allgemeinärzte und Spezialisten. Allgemeinarzt 16: 1052-1056
4. Finkle AL, Moyers TO, Thbenkin MI, Karg SJ (1959) Sexual potency in aging males. Frequency of coitus among clinic patients. JAMA 170: 1391-1393
5. Finkle AL, Prian DV (1966) Sexual potency in elderly men before and after Prostatectomy. JAMA 19612: 139-143
6. Haeberle EJ (1985) Die Sexualität des Menschen. Handbuch und Atlas, 2. erw. Aufl. de Gruyter, Berlin
7. Kinsey AC, Pomeroy WB, Martin CE (eds) (1953) Sexual behavior in the human male. Saunders, Philadelphia
8. Levine LA (1989) Erectile dysfunction: causes, diagnosis and treatment. Compr Ther 15: 54-58
9. Masters WH, Johnson VE, Kolodny RC (1987) Masters und Johnson, Liebe und Sexualität
10. deutsche Aufl., Ullstein, Berlin to. München, M (1991) Die Schwellkörperautoinjektionstherapie (SKAT): Indikation, Ergebnisse und Patientenakzeptanz. Inauguraldissertation
11. Porst H, Ebeling L (1989) Erektile Dysfunktion: Obersicht und aktueller Stand von Diagnostik und Therapie. In: Fortschr Med 3: 2-6
12. Sulke J, Schroer B (1989) Schwellkörper-Autoinjektionstherapie: Potenz um jeden Preis? Dtsch Med Wochenschr 114: 231-234
13. Virag R (1985) Is impotence an arterial disorder? Lancet 19: 181-184
14. Zohar J, Meiraz D, Maoz B, Durst N (1976) Factors influencing sexual activity after prostatectomy: a prospective study. J Urol 116: 332-334