Pionirsko delo Mastersa in Johnsona v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je osvetlilo možne vzroke za spolno disfunkcijo. V svojih publikacijah sta poudarila vpliv verske ortodoksnosti, strahu pred neuspehom, homoseksualnosti in materinskega vpliva kot dejavnike, ki prispevajo k erektilni disfunkciji (ED). Kasnejše teorije so upoštevale dodatne psihološke dejavnike, kot so moško "razmišljanje" o spolnosti, negativna samopodoba in pričakovanja, partnerjeve potrebe in želje ter vpliv zakonskega konflikta na spolno delovanje. Nedavne študije so poudarile pomen ne le tesnobe, temveč tudi različnih telesnih stanj kot glavnih vzročnih dejavnikov ED. Čeprav sta približno dve tretjini vzrokov za ED organskih, so psihogene težave še vedno ključni del moške spolne disfunkcije in strokovnjaki jih niso povsem pozabili. Psihosocialni, življenjski slog, demografski, zakonski, razvojni, verski in farmakološki dejavniki lahko pomembno prispevajo k nastanku ali vztrajanju ED, bodisi sami bodisi v precejšnjem številu primerov kot odziv na spolno disfunkcijo. Čustveni odzivi na spolno disfunkcijo so lahko hudi in jih je treba resno obravnavati tako pri diagnosticiranju kot pri zdravljenju tega uničujočega stanja.
Erektilna okvara se lahko pojavi kadar koli med moškim razvojem. Lahko se pojavi slaba samopodoba, nizko samospoštovanje, zmanjšan občutek samozavesti ali želja po sprevrženih spolnih praksah. Morda ga preplavi oblastna starševska figura ali pa nanj vpliva verski fanatizem. Posamezna epizoda neuspeha lahko privede do ponavljajočega se kroga strahu in neuspeha, kar na koncu privede do spolne disfunkcije. Depresija, tesnoba, krivda, stres, zaskrbljenost in motnje v odnosih lahko vplivajo na spolno željo in lahko vodijo v ED. Poleg tega lahko psihogeno ED sproži zloraba drog in alkohola ali celo (redkeje) krivda in obup zaradi vazektomije ali spolne zlorabe v otroštvu. Znani psiholog J. LoPicollo (1991) razvršča psihogene težave, ki lahko vplivajo na moško spolnost, v dve splošni kategoriji. V prvi navaja dejavnike, povezane z moško osebnostjo, odnosom, pričakovanji, zanimanjem za spolnost, implicitnimi ali eksplicitnimi zahtevami po spolnosti, usmerjenostjo pozornosti na erotične namige, spolnim vzburjenjem, značajem, vzgojo, psiho in spolnim vedenjem. Moški, ki imajo težave s temi dejavniki, so na primer obsesivno-kompulzivni posamezniki, ki imajo težave z izkazovanjem čustev med spolnostjo, tisti, ki se jim telesni izločki zdijo neprijetni, depresivni moški, tisti s spolnimi fobijami ali vaginalnimi averzijami, tisti, ki se bojijo izgube nadzora nad spolnimi nagoni in morebitnih katastrofalnih posledic, tisti s spolnimi deviacijami in tisti, ki jih skrbi staranje. LoPicollova druga kategorija zajema motnje v odnosu med moškim in njegovim spolnim partnerjem: zakonski konflikt, izguba privlačnosti, slabe spolne veščine, strah pred bližino, tako imenovani neusklajeni pari, dominantni partnerji s pretiranimi zahtevami ter nezmožnost združitve občutkov ljubezni in spolne želje. Učinek spolne disfunkcije na odnos je v večini primerov uničujoč in uničujoč ter prizadene oba partnerja.
Da bi bolje razumeli različne dejavnike, ki so podlaga za psihogeno spolno disfunkcijo, lahko z nekaterimi spremembami uporabimo model, ki so ga predlagali R. Basson in drugi (2003), ki deli predispozicijske, precipitacijske in vzdrževalne dejavnike na kontekstualne ali neposredne pogoje, ki vplivajo na izid spolnega srečanja.
Predispozicijski dejavniki vključujejo spolno zanimanje in željo, telesno privlačnost, dinamiko odnosov, ljubezen in intimnost ter pretekle življenjske izkušnje. Tudi konstitucijski dejavniki, kot so prirojene anatomske, žilne, nevrološke in hormonske značilnosti ter posameznikova osebnost in temperament, imajo pomembno predispozicijsko vlogo pri prihodnjih vzorcih spolnega delovanja in vedenja.
K oblikovanju prihodnjih spolnih funkcij ali motenj lahko prispevajo tudi dodatni razvojni dejavniki, kot so razvoj spolne identitete, pretekle boleče, ponižujoče ali travmatične spolne izkušnje, na primer posilstvo ali zloraba, ter hormonsko neravnovesje, ki povzroča prezgodnjo ali zapoznelo puberteto. Drugi pomembni predispozicijski dejavniki so verski, kulturni, družinski, socialni in izobraževalni vplivi ter osebni pogledi na spolnost.
V tem prirojenem in pridobljenem telesnem in psihološkem okviru se lahko posameznik negativno odzove na nekatere pospeševalne dejavnike, kar lahko poslabša njegovo spolno zmogljivost in željo. Med najpogostejšimi psihogenimi dejavniki, ki lahko pospešijo epizode spolne disfunkcije, so stres, tesnoba, depresija, psihološke motnje in težave v odnosih. Vsi ti dejavniki imajo lahko skupno patofiziologijo, kot je sprememba zaviranja parasimpatičnega živčnega sistema, ki običajno spodbuja izločanje dušikovega oksida; lahko pa vsi povzročijo prekomerno aktivnost simpatičnega živčnega sistema, s čimer se zožijo penisne arterije in onemogočijo razvoj normalne erekcije.
Anksioznost lahko povzroči kognitivno motnjo in zmanjša spolno vzburjenje. Depresija je na splošno dvosmerno povezana s spolnimi motnjami, kar pomeni, da lahko depresija povzroči spolne motnje, vendar lahko tudi spolne motnje same poslabšajo depresijo – zlasti ob uporabi nekaterih antidepresivnih zdravil, ki lahko poslabšajo spolne simptome. Drugi pospeševalni dejavniki so nedavni porod, neplodnost, ločitev, finančne težave, prešuštvo, brezposelnost, slab odnos, travmatična spolna izkušnja, izguba ljubljenega družinskega člana, vprašanja, povezana s homoseksualnostjo, slaba osebna higiena, telesni odpor ali partnerjeve lastne spolne motnje ali nesposobnost.
Najpogostejši dejavniki za ohranjanje spolne disfunkcije po prvotnih epizodičnih razočaranjih so motnje v odnosih, pomanjkanje intimnosti, občutki krivde, tesnoba zaradi uspešnosti, slaba spolna vzgoja in pomanjkanje komunikacije. Drugi dejavniki, ki imajo ključno vlogo pri vzdrževanju ali vztrajanju spolnih težav, so pomanjkanje spolnih izkušenj, neustrezna spolna stimulacija, telesni odpor, strah pred intimnostjo, psihiatrične motnje in izguba spolne kemije.
Poudariti moram pomen trdnega osebnega odnosa in intimnosti med partnerjema za uspeh njunega spolnega odnosa. Spolne motnje enega od partnerjev lahko povzročijo spolne težave pri drugem, ki se stopnjujejo z izgubo želje, občutki krivde, jeze, izgube samozavesti in včasih tudi z željo po iskanju zunajzakonskih izkušenj ali ločitvi. Seveda lahko obstajajo nekatere kulturne razlike in celo razlike med spoloma glede pomena ljubezni za spolno zadovoljstvo in zakonski uspeh, vendar v zahodnem svetu večina moških in žensk meni, da so globoka naklonjenost, spoštovanje, čustvena bližina in občutki ljubezni bistvene sestavine optimalnega spolnega užitka in zadovoljstva.
Neposredni kontekstualni pogoji, ki lahko vplivajo na uspeh spolnega srečanja, vključujejo zasebnost, motivacijo in dovzetnost za spolnost, pomanjkanje spolnih spretnosti, okoljske omejitve, finančne težave, telesne ali duševne bolezni, čustvene motnje, jezo, nespoštovanje, nepoznavanje ali neupoštevanje partnerjevih spolnih preferenc, prezgodnji izliv in boleče spolne odnose.
Psihološki dejavniki, ki so vzrok za moško spolno disfunkcijo, so v različnih pogledih različno obravnavani (Hanash et al. 1994):
Psihoanalitična teorija pravi, da si deček v obdobju psihoseksualnega razvoja (duševnega, čustvenega in vedenjskega) med tretjim in petim letom življenja želi posedovati mater, očeta vidi kot tekmeca in se boji, da bi ga oče, če bi odkril njegova čustva, strogo kaznoval. Zato so te spolne želje potlačene in v podzavesti, saj se otrok poskuša poistovetiti z očetom. To se imenuje Ojdipov konflikt. Po tej teoriji se te zgodnje incestne želje in hotenja skupaj s strahom in krivdo prenesejo v odraslost, ko se konflikt v normalnem psihološkem razvoju in zorenju ne razreši uspešno, zato naj bi bila moška spolna motnja ali disfunkcija obramba pred tem, kar dojema kot nesprejemljive občutke iz otroštva. Psihoanalitična teorija tudi trdi, da izpostavljenost strogim verskim zapovedim, ki spolnost obsojajo kot grešno, sramotno in umazano, sčasoma povzroči spolne težave. Psihiater te miselne šole bi s pacientom razrešil te notranje konflikte s pomočjo interpretacije in terapije vpogleda.
Teorija učenja trdi, da je psihogena spolna disfunkcija povezana z napačnim učenjem in vzgojo. Na primer, deček, ki se boji spolnega izražanja zaradi prej omenjenega Ojdipovega konflikta, lahko kasneje kot moški postane impotenten; deček, ki je bil kaznovan zaradi spolnosti, lahko postane impotenten, ko je izpostavljen naslednji spolni izkušnji; ali moški, ki se boji svojega spolnega partnerja, se lahko nauči obvladovati ta strah z izogibanjem spolnosti. Z drugimi besedami, moški, ki imajo negativne izkušnje, povezane s spolnim izražanjem, se nezavedno poskušajo izogniti tesnobi, ki jo te izkušnje povzročajo, kar lahko povzroči ED ali druge spolne motnje.
Po drugi strani pa sistemska teorija predlaga, da je moška spolna disfunkcija posledica destruktivnega odnosa med spolnima partnerjema. Eden od njiju ima lahko močno željo, da bi drugemu povzročil bolečino, bolečino ali ponižanje. Ali če se ženska boji, da jo bo partner "kastriral", ali če njene spolne potrebe niso zadovoljene, lahko njen odnos in vedenje pri partnerju sprožita negotovost, strah in občutek neustreznosti, kar lahko privede do tesnobe in povzroči njegovo ED.
Čeprav obstaja veliko psiholoških vzrokov za ED, lahko jasno opredelimo štiri glavne dejavnike: stres, tesnobo, depresijo in zakonski spor. Stres je način, kako se fizično in čustveno odzivamo na situacije okoli nas, kako se odzivamo na spremembe, izzive in nepričakovane dogodke v našem življenju. Stres je lahko pozitiven ali negativen. Pozitivni stres nam pomaga osredotočiti energijo, se osredotočiti in biti produktiven, vendar je pozitiven le, dokler se počutimo, da nadzorujemo situacijo, in dokler lahko stres uravnovesimo s sprostitvijo. Stres postane negativen, kadar je tako stalen, preobremenjujoč, frustrirajoč ali neobvladljiv, da ne moremo doseči sprostitve, ki je potrebna za ohranjanje dobrega duševnega in telesnega zdravja. Nenadzorovan stres lahko povzroči težave, kot so mišična napetost, bolezni srca, možganska kap, visok krvni tlak, glavobol, bolečine v hrbtu, težave s prebavili in motnje spanja; povzroči lahko tudi organske ali psihogene spolne motnje.
Fiziološke manifestacije tesnobe in neuspešnost moške obrambe, da bi jo preprečila ali nadzorovala, lahko privedejo do spolne disfunkcije, ki traja, dokler se duševni ali intrapsihični konflikti, ki povzročajo tesnobo, ne razrešijo. Anksioznost je glavni vzrok za psihogeno ED. Čeprav ženske to težko razumejo, je veliko moških med spolnim aktom prestrašenih zaradi strahu, da ne bodo zmogli ustrezno delovati in se kosati z drugimi moškimi ali zagotoviti največjega užitka svojim partnerkam, da ne bodo razvili ali ohranili erekcije ali hitro ejakulirali. Ta stres lahko prepreči izražanje čustev in romantičnih občutkov z njegove strani, razen morda po končanem uspešnem spolnem odnosu, ko se počuti sproščeno. V nasprotju z ženskami, ki za spolno vzburjenje uživajo v božanju in ljubkovanju po vsem telesu, moški potrebuje zagotovilo o kakovosti svoje erekcije, kar običajno zagotovi neposredno božanje penisa, ki bi povečalo tudi njegovo čvrstost.
Za glavni vzrok psihogene ED se šteje tudi tako imenovana anksioznost zaradi uspešnosti, ki se razlikuje od splošne anksioznosti. V primerih anksioznosti zaradi uspešnosti in moške spolne disfunkcije moška skrb za spolno uspešnost in strah pred neuspehom povzročita stanje tesnobe, h kateremu drugi intrapsihični konflikti ne prispevajo bistveno. (Ta razlika je pomembna za terapevtski pristop.)
Depresija je značilna za skoraj vse. Večina od nas se je že, kdaj počutila potrto ali modro, zlasti če smo imeli posebno težak dan ali če smo bili pod pritiskom. Običajno to mine in z novim dnem pride boljše razpoloženje. Vendar se nekateri ljudje ne morejo, kar tako rešiti in pri njih lahko depresija postane resnična in resna psihološka motnja. Lahko je tudi glavni vzrok za spolne motnje, ki lahko depresivno stanje še poslabšajo.
Erektilna neuspešnost pri moških povzroča psihološke reakcije, ki presegajo kulturne, rasne in socialno-ekonomske meje. Moško samospoštovanje, samozavest, občutek moškosti in moškost so v veliki meri odvisni od njegove erektilne sposobnosti. Moški, ki izgubi erekcijo, se pogosto počuti, kot da ni več moški. To lahko povzroči razočaranje, izgubo samozavesti, jezo, ponižanje in sram – in vsaka posledična depresija lahko na žalost privede do razvoja stalne ED.
83 Vrste depresije segajo od blagih prehodnih stanj do popolne izčrpanosti. Simptomi in znaki se lahko prekrivajo, nekateri pa so značilni le za posamezno vrsto. Depresivni ljudje so običajno modri, brezupni, razdražljivi in pogosto utrujeni. Nagnjeni so k izogibanju družabnim srečanjem, imajo težave s spanjem in malo apetita. Na splošno imajo zmanjšano zanimanje za spolnost. Včasih jočejo brez očitnega razloga in lahko celo razmišljajo o samomoru. Če ima oseba težave s spanjem, to še ne pomeni, da je depresivna. Psiholog pred postavitvijo diagnoze depresije preveri več simptomov, ki se stalno pojavljajo v daljšem časovnem obdobju. Raziskave tudi ugotavljajo, da imajo moški z ED in sladkorno boleznijo pogostejše depresivne simptome in negativno dojemanje zdravja.
Depresija vpliva na vsa področja posameznikovega življenja, tudi na spolno zanimanje in uspešnost. Njeno zdravljenje se razlikuje glede na njeno naravo in resnost ter lahko vključuje farmakoterapijo, psihoterapijo, spreminjanje vedenja, elektrošok ali racionalno čustveno terapijo. Psihiatri bolnikom s hudo depresijo pogosto predpišejo antidepresive. Ironično je, da lahko nekatera od teh zdravil sama po sebi povzročijo motnje v spolnosti.
Ni presenetljivo, da raziskave kažejo, da lahko negativni dogodki, kot so ločitev, poklicne težave, finančne težave, težave v odnosih in zakonski spori, prispevajo k psihogeni ED ("Proceedings of the First Latin American" 2003). Projekcije dvoma vase, neustreznosti in pomanjkanja zaupanja se prenesejo v spolni odnos in vse negativne predstave, ki jih ima posameznik o sebi in/ali svojem partnerju, lahko prispevajo k slabši spolnosti. Razmerje, v katerem je veliko nesoglasij in globokih konfliktov, je lahko glavni vzrok za moške spolne motnje. Zavračanje partnerja ali partnerke je še en pogost vzrok za ED. Konflikti se pojavljajo v večini tesnih odnosov in zakon kot dolgoročna zaveza ni enostaven. Poročeni pari pogosto poročajo o zmanjšani spolni želji, izogibanju spolnosti ali težavah z erekcijo in ejakulacijo.
Nekateri razlogi za konflikte v zakonu ali razmerju so neizrečena pričakovanja, nezmožnost učinkovitega sporazumevanja, ljubosumje, otroci in njihove zahteve, želja po spremembi partnerja, samopodoba, videz, obsedenost z uspešnostjo ali preprosto realnost vsakdanjega življenja. Boj za moč, spolno neskladje, odvisnost, izkrivljanje, finančne težave ter pomanjkanje ljubezni, naklonjenosti in spoštovanja lahko privedejo do spolnih težav. Terapevti in raziskovalci pogosto navajajo tudi druge vzroke za razvoj spolnih motenj v zakonu, vključno z alkoholizmom, nezvestobo, neizpolnjenimi čustvenimi potrebami, finančnimi težavami ter dominantnimi ali sumničavimi zakonci. Katera koli od teh okoliščin lahko privede do razkroja zakonske zveze, kar vpliva na medsebojni spolni odnos in vedenje zakoncev.
Številni terapevti trdijo, da motnje v odnosu niso toliko posledica samih konfliktov, temveč bolj pomanjkanja spretnosti para za njihovo obvladovanje; to pomeni, da je resnična težava v načinu interakcije med dvema osebama in ne v vsakem od njiju posebej. Poskus enega partnerja, ki ni vešč učinkovitega komuniciranja, da bi pri drugem povzročil spremembo vedenja, lahko resno obremeni odnos. Na primer, ženska, ki želi, da bi ji mož bolj laskal, lahko odklanja spolne odnose, dokler ji mož ne ustreže. Njen pristop kaznovanja, da bi dosegla svojo željo, je lahko kratkoročno učinkovit, vendar na koncu škodljiv.
Drugi psihosocialni dejavniki, ki lahko zmanjšajo spolno zmogljivost in željo, so strah, krivda, sramežljivost in sovražnost, zloraba drog ali neželeni učinki nekaterih zdravil ter nezadovoljstvo z lastnim telesom (kot v primeru mikropenisa ali izrazite debelosti). Občutki osebe glede njenega telesa in telesnega videza zagotovo vplivajo na naravo njene spolne aktivnosti. Zadrega zaradi oblike, velikosti ali videza genitalij ali prsi na primer ovira uspešno izpolnitev in uživanje v spolnem dejanju.
Nekateri moški se ne morejo prepustiti erotičnemu užitku in spolnim občutkom. Zaradi pretiranega opazovanja samega sebe in ukvarjanja s svojo spolno uspešnostjo se njegova vloga pri spolnosti spremeni v vlogo opazovalca in ne polnopravnega udeleženca, kar lahko poslabša njegovo spolno delovanje in povzroči težave z erekcijo. Konflikt glede spolne identitete, preferenc in usmerjenosti lahko prav tako poslabša spolno delovanje.
K psihogenim spolnim motnjam prispevajo tudi dominantni ali preveč strogi starši, neuspeh pri zgodnjih spolnih odnosih in pretirano prizadevanje, da bi naredili vtis na partnerja. Pri mladih moških so homoseksualnost, verska ortodoksnost in spolno neznanje ali napačne predstave, ki lahko izvirajo iz stroge vzgoje ali zavajajočih pogovorov na igrišču, med najpogostejšimi psihogenimi vzroki za ED.
Nekateri mladi moški lahko doživijo popolno ali delno ED na poročno noč ali med medenimi tedni. To ima lahko uničujoč učinek na moškega in njegovo partnerko. V preteklosti so večino teh primerov pripisovali psihološkim dejavnikom, kot so globoka tesnoba, pretirana masturbacija, nevednost in strah pred neuspehom. Nedavne študije pa so pokazale prisotnost žilnih vzrokov v približno tretjini teh primerov. Zdravljenje z zaviralcem fosfodiesteraze tipa 5 tadalafilom ali samoinjekcijo alprostadila ali trimixa je bilo zelo uspešno.
Včasih je lahko ED povezana s pomanjkanjem čustvene ali spolne intimnosti s partnerko ali morda s pomanjkanjem spolnih izkušenj partnerke. Ženska spolna disfunkcija, vključno s slabim libidom, vaginizmom, vaginalnimi ali intrakoitalnimi motnjami ali bolečinskimi sindromi, urinsko inkontinenco, sočasnimi boleznimi, kot so kronične sistemske bolezni, in prevladujočimi čustvenimi ali fizičnimi težavami, lahko prispeva k partnerjevi ED, vendar so ti možni dejavniki pri ocenjevanju moških pacientov pogosto zanemarjeni (Singer AJ 2006).
|
|
|
