Pri motnjah erekcije, ki so v celoti ali pretežno posledica psiholoških in/ali partnerskih dejavnikov, je najprimernejša metoda zdravljenja spolna psihoterapija. V primeru psihogene erektilne disfunkcije predstavlja eno od redkih vzročnih terapevtskih možnosti, ki jih sploh imamo na področju erektilne disfunkcije. Izraz spolna psihoterapija označuje terapevtski pristop in niz terapevtskih tehnik, ki v veliki meri temeljijo na pionirskem delu Mastersa in Johnsona [24], vendar so od takrat doživeli številne spremembe in dopolnitve [2, 12, 13, 27].
Z eklektično formulo, ki sta jo zasnovala Masters in Johnson, je bilo prvič mogoče doseči dobre rezultate pri spolnih disfunkcijah, za katere je do tedaj veljalo, da jih psihoterapija skorajda ne more obvladati. Ker danes v klinični praksi poleg spolne terapije niti vedenjska terapija niti psihoanaliza kot monoprocedura nimata omembe vrednega pomena, se bo ta članek osredotočil izključno na spolno terapijo.
Nikakor ne potrebuje vsak bolnik s psihogeno erektilno disfunkcijo intenzivnejše psihoseksualne terapije, saj lahko na manj resne vzročne dejavnike pogosto ugodno vplivamo že z nekaj svetovalnimi srečanji. Po drugi strani pa izkušnje kažejo, da lahko praktično vsak moški z motnjami erekcije, ne glede na vzroke njegovih težav z erekcijo, koristi od kompetentnega spolnega svetovanja. Skoraj v vsakem primeru erektilna motnja, ne glede na vzrok, reaktivno povzroči precejšen intrapsihični in partnerski stres, neredko celo patološke psihološke ali fizične posledice. Te medsebojne povezanosti primarnih vzrokov in sekundarnih posledic, ki je tako značilna za erektilne motnje, običajno ni mogoče odpraviti samo s somatskim zdravljenjem.
Mednarodne izkušnje s terapijo z intrakavernozalnim samoinjiciranjem na primer kažejo, da zanesljiva erekcija, ki jo omogoča ta metoda, v številnih primerih ni mogla rešiti sekundarnih težav (pa tudi temeljnih konfliktov), ki so posledica erektilne disfunkcije, in zdravljenje je bilo prekinjeno, ker se spolno zadovoljstvo in zadovoljstvo, ki so si ga na koncu želeli vsi bolniki, nista uresničila.
Zato obstajajo dobri razlogi, da se v spektru zdravljenja erektilnih motenj zelo ceni spolno svetovanje. Jasne ločnice med spolnim svetovanjem in spolno terapijo ni, saj so v praksi prehodi med njima spremenljivi in odvisni od individualnih okoliščin vsakega bolnika. Nikakor ni upravičeno obravnavati spolnega svetovanja kot bolj ali manj vrednostno omejene poljubne oblike spolne terapije, kot vmesni ukrep, za katerega niso potrebna posebna pravila in posebne kompetence. Nasprotno, Langer je vztrajno poudarjal [17,18], da je spolno svetovanje prava psihoterapevtska dejavnost, in opisal več predpogojev na strani svetovalca, ki veljajo še danes.
Po naših izkušnjah je za kompetentno spolno svetovanje potrebna visoka stopnja psihoterapevtskih veščin, prilagodljivosti in iznajdljivosti ter ustrezno znanje s področja spolne medicine. Tako razumljeno spolno svetovanje je tako rekoč zgoščena in zelo kompaktna oblika spolne terapije in se ga je tako kot nje treba naučiti. Dobro svetovanje zahteva precej terapevtske spretnosti, empatije ter komunikacijskih in prepričevalnih veščin, da se v razpoložljivem času vzpostavi zaupen odnos, ki omogoča sporočanje informacij, obravnavo konfliktov in vzročnih dejavnikov ter predlagane korektivne vedenjske smernice na način, ki ga pacient ali par lahko tudi sprejme in sprejme. Teh stališč na tem mestu ne poudarjamo zato, da bi zainteresirane in predane kolege odvrnili od prakticiranja spolnega svetovanja, temveč da bi popravili nekatera izkrivljena stališča.
Spolnega svetovanja ne smemo zamenjevati z odprtostjo za psihosocialne vidike erektilne disfunkcije in njihovo ustrezno obravnavo v (predvsem somatsko usmerjeni) diagnostiki in zdravljenju, katere pomen smo že večkrat poudarili in ki je po našem mnenju nujna za iskanje terapije, ki bo pravična do bolnika in njegovega individualnega spolnega svetovanja in spolnega zdravljenja erektilne disfunkcije. Kdor želi opravljati naprednejše spolno svetovanje, potrebuje ta osnovni odnos, osnovno usposabljanje iz psihoterapije/psihosomatike in, če je mogoče, posebno spolno medicinsko usposabljanje (glej poglavje 3.2).
Praksa spolnega svetovanja je v bistvu sestavljena iz kombinacije postopkov, ki smo jih opisali v poglavju o psihološki diagnostiki, zlasti glede oblikovanja začetnega intervjuja (glej točko 3.2), z načeli spolne terapije, ki jih bomo zdaj obravnavali.
Bistvena značilnost spolne terapije je integracija sistematično zgrajenih, terapevtsko strukturiranih in vodenih spolnih izkušenj s psihoterapevtsko obdelavo intrapsihičnih in partnerskih vzročnih razsežnosti spolne motnje. Sledi osnovnemu psihoterapevtskemu načelu spremembe s korektivnimi čustvenimi izkušnjami in v ta namen poleg spremenljivega in prilagodljivega psihoterapevtskega "standardnega popisa" uporablja preizkušen repertoar intervencij in vedenjskih smernic.
Te široko popularizirane spolne terapevtske domače naloge ali vaje služijo kot katalizator korektivnih čustvenih izkušenj in opravljajo tudi različne terapevtske funkcije. Njihov namen je na primer odpreti pacientu(-om) nov dostop do prijetno nežnega pristopa k telesnosti in spolnosti, osvobojenega pritiska na uspešnost, napetosti in strahu pred neuspehom, in so izrednega pomena za diagnostični in terapevtski proces, saj skoraj vedno razkrijejo odločilne dinamike spolne motnje in jih naredijo dostopne za terapevtsko obdelavo. Z neposrednim fizičnim doživljanjem postane spolna problematika s svojimi notranje-čustvenimi in s pari povezanimi razsežnostmi pogosto veliko bolj jasna in takoj dostopna za terapijo kot s kakršno koli anamnezo ali verbalno intervencijo, ne glede na to, kako temeljita je.
Vendar je pomembno, da teh vaj, ki jih pacient (par) izvaja doma med terapevtskimi seansami, ne enačimo s spolno terapijo, kar se pogosto zagovarja v laičnem tisku in priročnikih za samopomoč, včasih pa tudi pri samih spolnih terapevtih. V nadaljevanju je podrobneje predstavljena praktična uporaba vedenjskega vodenja pri erektilni disfunkciji.
Osnovni pristop spolne terapije je usmerjen v izkušnje, cilj in časovno omejen. V skladu s Kaplanovim konceptom [12, 13] se po temeljiti diagnozi in funkcionalni analizi stanj (glej poglavje 3.2) najprej terapevtsko obdelujejo dejavniki, ki neposredno vodijo do manifestacije spolne motnje v procesu spolnega odzivanja. Skoraj vedno so odločilno vključeni strah pred neuspehom, negativna pričakovanja, pritisk na uspešnost, moteče misli, introspekcija, neugodne situacijske razmere in destruktivne interakcije v paru. Mimogrede, neposreden ne pomeni neznaten ali površen, temveč kaže le na dejstvo, da imajo ti dejavniki neposreden patogenetski učinek kot končni členi verige različno dolgih vzrokov. Le če je mogoče ugodno vplivati na neposredno delujoče dejavnike, se lahko spolna težava izboljša. Koliko je to mogoče, je odvisno od intrapsihičnih in/ali dinamičnih konfliktov v paru, ki so podlaga za spolno motnjo, in – pogosto še bolj – od funkcionalnega pomena simptoma za bolnika samega in partnerski odnos.
Staro načelo spolne terapije pravi, da vsaka spolna disfunkcija ne temelji na takšnih globljih dejavnikih, ampak da obstajajo spolne disfunkcije, ki so dejansko posledica bolj "površinskih" vzrokov, ko na primer po enkratnem zmanjšanju erekcije zaradi alkohola, stresa ali bolezni pride do samopotrjevanja in kronifikacije prek zgoraj naštetih mehanizmov.
Vendar klinične izkušnje kažejo, da se večina moških s takšno izkušnjo spopade bolj ali manj zlahka, tako da se disfunkcija razvije le, če obstajajo določeni osnovni pogoji, ki omogočajo razvoj disfunkcije.
Čeprav ta preprost razmislek relativizira domnevo o "površinski" vzročnosti spolnih motenj, je treba opozoriti, da obstaja precejšen razpon glede zakoreninjenosti ali "globine" vzročnih dejavnikov. Velika prednost oblike spolne terapevtske obravnave je, da se lahko prožno prilagaja tem okoliščinam.
Ta prožna prilagodljivost individualnim okoliščinam motnje je izražena v drugem vodilnem načelu spolne terapije, ki pravi, da se načeloma vedno obravnavajo neposredno učinkoviti patogenetični dejavniki. Šele, kadar ustrezni posegi in koraki zdravljenja ne zadostujejo ali pa naletijo na odpor in ovire, ki preprečujejo izboljšanje simptomov, je treba opraviti bolj "poglobljeno" delo. V kolikšni meri bo to potrebno, na začetku zdravljenja pogosto ni mogoče oceniti, kar od terapevta zahteva budno oko in daljnosežne psihoterapevtske kompetence, da se lahko spopade s procesom zdravljenja, ki se pogosto razvija dinamično – zlasti v terapevtskem okolju para.
Osnovni postopek spolne terapije v kombinaciji vedenjskih in razkrivalnih elementov, ki delujejo na konflikte, lahko shematično predstavimo na ta način: Določitvi vedenjskega navodila, primernega za posamezno težavo, in njegovi praktični izvedbi sledi analiza doživljanja para ali pacienta, pri kateri se je treba osredotočiti na ovire in neposredne vzroke motnje. Ključni psihoterapevtski korak je nato pomoč pri spreminjanju ali zmanjševanju teh ovir, preden se lahko poda naslednje vedenjsko navodilo. Od te glavne poti se odcepijo številne stranske poti, ki lahko zahtevajo posebne intervencije.
V praksi spolna terapija vključuje nekaj učinkovitih dejavnikov, vključno s komponentami za spreminjanje vedenja, ki se uporabljajo predvsem pri "vajah", usmerjenim vplivom na komunikacijske strukture, kognitivnimi, izobraževalnimi ("razsvetljevanje" in zagotavljanje informacij), terapevtskimi in psihodinamičnimi elementi. Vendar je spolna terapija lege artis vse prej kot "mešanica tehnik", temveč te komponente uporablja ciljno usmerjeno in premišljeno v okviru splošne psihoterapevtske strategije.
|
|
|
