Za razumevanje normalne spolne funkcije je potrebno razumevanje spolne disfunkcije. V ta namen smo v prejšnjih poglavjih podrobno opisali moški spolni odziv na anatomski, fiziološki in nevrobiokemični ravni. Kot je opisano, je erekcija odvisna od zdravega žilnega in nevrološkega tkiva in spolnih organov ter ustreznega moškega hormonskega okolja. Številni dejavniki, ki se nanašajo na možgane, hrbtenjačo, živce, krvne žile, gladke mišice in hormone, so ključni za optimalno spolno izražanje in užitek moškega.
Seveda pa je seks veliko več kot le moška sposobnost erekcije. Spolno delovanje je zapleten proces, ki je odvisen od starosti, genetskih lastnosti, značaja, življenjskih izkušenj, telesne zmogljivosti, spolnih nagonov, fantazij, zadržkov, čustev, idealov in motivacije. Osebnost, odnos do spolnosti in pretekle spolne izkušnje ter kulturni, družinski, verski in družbeni vplivi pomembno prispevajo k značaju in sestavi posameznikovih spolnih odnosov. Za spolno delovanje in uživanje sta najpomembnejša interakcija in odnos med partnerjema.
Na žalost je na milijone moških zaradi fizičnih in/ali psihičnih razlogov izgubilo zanimanje za spolnost, ne morejo doseči erekcije ali je ne morejo vzdrževati. Na srečo ni nujno, da je spolna disfunkcija trajna; ko je enkrat ugotovljena, jo je mogoče obvladati in oboleli lahko ponovno doživi radosti spolnega odziva in spolnega odnosa. To poglavje poskuša razjasniti napačne predstave o moški spolni disfunkciji na splošno in zlasti o erektilni disfunkciji (ED). Znanje in razumevanje zmanjšujeta tesnobo in zmedo glede teh težav, omogočata objektivno in pozitivno razpravo ter sta pomemben prvi korak k zdravljenju.
Večina ljudi se običajno ukvarja s spolnimi dejavnostmi, ki so v sredini med skrajnostmi. Pomembno se je zavedati, da tako imenovano neobičajno spolno vedenje ali spremembe običajnega spolnega vzorca niso nujno nenormalne. Tudi tisti posamezniki, katerih vedenje spada v eno od dveh skrajnosti, kot so na primer zelo pogosta spolna srečanja ali zelo redka srečanja, nimajo nujno razloga za skrb. (Posameznik, ki iz kakršnega koli razloga ne more sprejeti stanja svojega spolnega življenja, bi moral razmisliti o iskanju strokovne pomoči.)
Skoraj vsi moški občasno doživljajo epizode spolne nezadostnosti, ki običajno niso pomembne. Običajni moški lahko doživijo zelo močno spolno željo, vendar brez erekcije, ali pa včasih erekcijo in celo ejakulacijo brez kakršne koli spolne stimulacije. Te občasne anomalije se lahko pojavijo v času izrazite tesnobe, jeze ali živčnosti. Spremembe v standardnem spolnem vedenju posameznika ali para se lahko pojavijo v posebej spodbudnih ali olajšanih razmerah, kot so medeni tedni, počitnice ali romantični vikend, ali nasprotno, v posebej odvračilnih ali neprijetnih razmerah, kot so bolezen, finančna kriza ali drug stresni čas.
Poudariti je treba, da erekcije in spolnega odnosa ni mogoče standardizirati. Kulturni, etnični, socialni in osebni dejavniki vplivajo na to, kako različni moški dojemajo svojo spolno moč. Za mnoge moške so kakovost, vzdržljivost, pogostost in/ali število zaporednih erekcij opredeljujoče značilnosti. Moški, ki je na primer navajen dosegati vsakodnevne erekcije, ki trajajo 15 minut ali več, se lahko počuti impotentnega, če se pogostost njegovih erekcij zmanjša na dve ali tri na teden ali če njegova erekcija traja le približno pet minut. Drug moški pa se lahko počuti popolnoma potentnega, če ima erekcije enkrat ali dvakrat na teden, ki trajajo od štiri do pet minut.
Na splošno imajo mladi pari v današnjem svetu spolne odnose v povprečju dvakrat ali trikrat na teden, kar pomeni, da mnogi pari seksajo pogosteje, mnogi pa redkeje. Vsak par se razlikuje po času, ki je potreben za popolno spolno zadovoljstvo; celo posamezne epizode z istim spolnim partnerjem se lahko razlikujejo po potrebnem času. Kar se enemu paru zdi normalno spolno delovanje in vedenje, se drugemu lahko zdi nenormalno. Navsezadnje je moško potenco najbolje meriti s spolnim zadovoljstvom obeh partnerjev, ne le z velikostjo penisa, pogostostjo ali trajanjem erekcij ali spolnih odnosov ali količino časa.
Kot poseben primer kontinuitete normalnosti si oglejte spremembe v spolnem odzivu in delovanju, ki se naravno pojavijo s starostjo. Kot je navedeno v 4. poglavju, sta lahko doseganje in vzdrževanje erekcije pozneje v moškem življenju nedosledna in običajno zahtevata bolj neposredno stimulacijo genitalij. Starejši moški običajno opazi, da se občutljivost njegovega penisa zmanjša, erekcije so mehkejše, orgazmi so manj intenzivni, ejakulacija je manj močna in količina ejakulata manjša (ali pa ga sploh ni); po ejakulaciji lahko traja več ur ali celo dni, preden lahko doseže novo erekcijo. Fiziološka (in čustvena) potreba po orgazmu se s starostjo zmanjšuje, običajno pa se zmanjša tudi pogostost spolnih odnosov, tako da je do 75. leta starosti v povprečju manj kot enkrat na mesec. Kljub temu lahko moški ne glede na svojo starost uživa v tako imenovanem normalnem seksu, če mu to dopuščajo njegovo fizično in psihično zdravje ter njegove medsebojne okoliščine.
Nedavna raziskava, v kateri je sodelovalo 1 185 moških, starih od 20 do 79 let, iz Norveške in Združenih držav Amerike, je po pričakovanjih pokazala večjo pojavnost ED in zmanjšane spolne sle pri starejših moških. Vendar so moški v petdesetih letih poročali o podobnem zadovoljstvu s spolnim življenjem kot moški v dvajsetih letih, o večjem zadovoljstvu pa so poročali moški v tridesetih in štiridesetih letih, kljub temu, da so tudi oni poročali o zmanjšanju spolne sle ter kakovosti erekcije in ejakulacije z naraščajočo starostjo. Analiza je pokazala, da je starost predstavljala 22 % variance pri spolnem nagonu ter 33 % oziroma 23 % variance pri težavah z erekcijo in ejakulacijo, vendar le 3 % variance pri spolnem zadovoljstvu (Mykletun A et al. 2006).
Ti rezultati v resnici pomenijo, da imajo moški v petdesetih letih in starejši morda več težav z erekcijo in ejakulacijo, vendar se zdi, da te težave ne zmanjšujejo njihovega splošnega spolnega zadovoljstva. Po besedah psihologa dr. Braceyja takšne ugotovitve niso presenetljive. V intervjuju za British Broadcasting Corporation (21. februar 2006) je menil, da so moški v tridesetih in štiridesetih letih morda preveč obremenjeni z drugimi stvarmi v življenju (kot je kariera), da bi lahko v celoti uživali v spolnosti, medtem ko lahko moški v petdesetih letih, ki so se morda "prilagodili temu, kaj želijo od življenja, in so običajno manj obremenjeni", v zrelih letih v spolnosti doživijo več užitka.
Dandanes sta za dobrega ljubimca potrebna ustrezna tehnična sposobnost in odsotnost čustvenih zadržkov. Za telesnim stikom, ljubkovanjem in različnimi spolnimi manevri se skrivajo impulzi, čustva, občutki in fantazije, ki oblikujejo spolni odnos, ki je srečanje dveh teles, dveh podzavesti, dveh umov in dveh želja. Gre za ponavljajočo se izkušnjo in pustolovščino, ki je lahko zelo zadovoljujoča, včasih pa tudi grozeča, saj lahko razkrije našo krhkost (Salvi FM 2006). Po mnenju nekaterih psihologov spolnost predstavlja podzavestno željo po ponovnem doživljanju prijetnih občutkov, ki smo jih doživeli v otroštvu in nam jih je nudila mati s svojimi nežnimi in nežnimi dotiki ter božanjem našega telesa. Spolni odnos pomeni telesno in čustveno souporabo med dvema osebama z namenom, da se zagotovi obojestranski užitek in da se spolni partner ne uporablja kot spolni objekt za sebično zadovoljitev. Spolnost je edinstvena izkušnja, ki lahko vključuje naklonjenost, zadovoljstvo, strah, željo, intimnost, zaviranje, iznajdljivost, fantazijo in improvizacijo. Je srečanje dveh teles, dveh umov in dveh duš, ki skušata raziskati drug drugega in si zagotoviti vrhunski vzajemni telesni užitek. Umetnost seksa vključuje preseganje užitka orgazma z učenjem, kako se sprostiti, kako globoko dihati, kako upravljati in negovati svoje telo ter kako osvoboditi svoj spolni instinkt vseh omejitev in zavor. Vključuje tudi željo po učenju in spolnem napredku, eksperimentiranju z odkrivanjem novih fantazij in izkušenj ter vzpostavljanju odnosa, ki presega fizični stik in vključuje ljubezen, delitev ter globoko poznavanje našega in partnerjevega telesa. Spolnost kot tantra, tradicija, ki jo doživljamo že več kot tisoč let, lahko pripelje do ekstaze, ko se užitek telesa združi z užitkom srca in uma ter doseže univerzalno kozmično zavest.
Tragedija spolnega neuspeha je uničujoča izkušnja, zlasti za moške; v vseh starostnih obdobjih lahko prizadene občutek moškosti, moškosti, samospoštovanja in ponosa ter izpostavi moškega čustvenim in psihološkim motnjam. Za milijone moških lahko odpre vrata pekla, kot bomo videli v nadaljevanju knjige.
Spolne disfunkcije ne prizadenejo le moških. Tudi pri ženskah se pojavljajo v obliki pomanjkanja zanimanja za spolnost, nizke želje, slabega vzburjenja, frigidnosti, odsotnosti vaginalnega vlaženja, zaviranja orgazma in bolečin med spolnim odnosom. Včasih sta lahko spolna disfunkcija prisotna pri obeh partnerjih v razmerju.
Veliko ljudi ne mara izraza impotenca zaradi njegove negativne konotacije. Poleg tega je precej nejasen in nenatančen, kar je eden od razlogov, da so ga v medicinski literaturi v veliki meri nadomestili drugi izrazi. V splošnem jeziku se erektilna disfunkcija pogosto uporablja kot sopomenka za impotenco, vendar izraza v resnici nista zamenljiva, saj je eden bolj strogo erektilna okvara kot drugi. Poleg tega noben od obeh izrazov ne opisuje ustrezno celotnega spektra moških spolnih motenj. Spolna disfunkcija je širši izraz, ki zajema težave z ejakulacijo, pomanjkanje orgazma, zmanjšan libido, ED in druga stanja, ki onemogočajo normalno spolno delovanje ali zadovoljstvo.
Za praktične namene opredeljujem močnega (spolno funkcionalnega) moškega kot moškega, ki ima visoko stopnjo želje in je pri večini svojih spolnih odnosov sposoben doseči erekcijo zadostne kakovosti, ki omogoča penetracijo, spolni odnos, orgazem in ejakulacijo. Erekcijo mora biti sposoben vzdrževati vsaj toliko časa, kolikor je potrebno za zadovoljitev obeh partnerjev. Nasprotno pa menim, da je moški, ki ne more razviti dovolj toge ali dolgotrajne erekcije za spolni odnos v popolno zadovoljstvo obeh strani, spolno disfunkcionalen; natančneje, trpi za ED. Poleg tega ni enotnega standarda ali povprečja, ki bi ga lahko, ali bi ga morali, uporabiti.
Najpogostejše moške spolne motnje so (1) ED, (2) prezgodnji izliv, (3) upočasnjen ali odsoten izliv, (4) zavirana spolna želja ali nagon, (5) odsotnost orgazma ter (6) deviacije in perverzije. Spolna disfunkcija je lahko primarna, kar pomeni, da je trajala vse življenje (čeprav se morda ni pojavila, dokler oseba ni postala spolno aktivna), ali sekundarna, kar pomeni, da se je pri osebi, ki je prej spolno dobro funkcionirala, pozneje razvila disfunkcija.
ED je nezmožnost moškega, da doseže ali ohrani erekcijo ustrezne kakovosti in trajanja, ki omogočata zadovoljivo spolnost in spolno zadovoljstvo. Pojavi se lahko pri moškem, katerega libido (spolni nagon) je nedotaknjen (in zato neizpolnjen), ali pa je povezana z zmanjšanim ali odsotnim spolnim nagonom. ED sama po sebi ni bolezen, temveč klinična manifestacija enega ali več organskih in/ali psihogenih stanj. ED ni nujno, da je težava vse ali nič, temveč je običajno odvisna od stopnje, od manjše do popolne. Razlikuje se med rasami, narodnostmi in socialnoekonomskimi dejavniki, pojavlja se v vseh starostnih obdobjih ter se od moškega do moškega razlikuje po resnosti in trajanju. Skoraj vsi poročeni moški imajo občasne epizode ED.
Nekateri "seksperti" trdijo, da bi moral biti moški neuspešen pri vsaj 50 % spolnih srečanj, preden se šteje, da ima ED, vendar bi dobili argument od moških, ki so neuspešni v 99 % primerov in bi 50 % videli kot veliko izboljšanje. Drugi pravijo, da najmanj petminutna erekcija, dovolj trdna za spolni odnos, pomeni normalno erektilno funkcijo, vendar bi prav tako dobili argument, zlasti od moških, ki ne morejo ohraniti erekcije 15 minut ali več – ti moški, čeprav še zdaleč niso "impotenti", so razočarani nad svojo spolno funkcijo in lahko menijo, da imajo ED, čeprav se to drugim morda zdi nelogično.
Vzorci ED se med moškimi razlikujejo. Nekateri moški izgubijo erekcijo, ko postanejo vznemirjeni; nekateri lahko dosežejo erekcijo le med predigro; drugi lahko dosežejo erekcijo in jo izgubijo v trenutku penetracije ali med spolnim odnosom. Nekateri moški lahko dosežejo erekcijo ob masturbaciji ali le v deviantnih situacijah (npr. ob pornografiji ali med nenavadnimi spolnimi odnosi), vendar ne dosežejo ali ohranijo erekcije v normalnih okoliščinah ali s svojim primarnim spolnim partnerjem – tak moški je anatomsko močan, vendar ima psihološko ED.
Mednarodno združenje za raziskave impotence (Lizza EF, Rosen RC, 1999) in smernice za zdravljenje Ameriškega urološkega združenja (Montague DK et al., 2005) sta ED razvrstila v pet kategorij: (1) vaskulogena (arterijska, kavernozna in mešana), (2) psihogena (situacijska in generalizirana), (3) nevrogena, (4) endokrinološka in (5) posledica uporabe zdravil. Etiologija, zdravljenje in terapevtski izidi so različni za vsako od teh petih kategorij ter za primarno in sekundarno ED.
Napoved za moškega z ED je odvisna od trajanja bolezni, vzroka(-ov), pripravljenosti moškega, da poišče zdravniško pomoč in sprejme zdravljenje, ter prisotnosti poslabševalnih okoliščin, kot so debelost, močno kajenje, pomanjkanje gibanja, kronični alkoholizem, odvisnost od drog, nepriznana homoseksualnost ali spolne deviacije. Na uspeh zdravljenja lahko vplivajo tudi dodatni fizični in psihološki dejavniki.
Zaradi lažje organizacije obsežnega gradiva so v tej knjigi v grobem razdeljeni fizični in psihološki vzroki ED (poglavji 7 in 8). Vendar je pri ED stroga etiološka klasifikacija med organskimi in psihogenimi preveč poenostavljena. ED je večplastno stanje in njena etiologija je pogosto več faktorska. Različni predispozicijski in prispevni dejavniki segajo od starosti, kroničnih zdravstvenih stanj in čustvenih motenj do debelosti, pomanjkanja gibanja ter uporabe nekaterih zdravil in drugih snovi. Vsaka organska ali psihološka motnja, ki prizadene možgane, živčni sistem, žilni sistem, endokrini sistem ali genitourinario sistem, ali še natančneje, prizadene kateri koli del penisa, lahko privede do tega, da moški ne more razviti ali ohraniti trdne erekcije dovolj dolgo za uspešen spolni odnos.
Pred letom 1980 je večina primarne ED veljala za psihogeno. Novejše študije pa so pokazale, da imajo organski vzroki vlogo v večini primerov primarne ED in da je v številnih primerih (do približno 45 %) prisotna kombinacija telesnih in psiholoških dejavnikov. Nedavni napredek na področju diagnostike in našega razumevanja erekcije je pokazal, da so vzroki za splošno ED (primarno in sekundarno skupaj) v 70 % do 90 % povsem organski ali mešani, v približno 10 % do 25 % pa psihogeni, odvisno od starosti. Na splošno je približno 75 % primerov ED pri moških, mlajših od 40 let, psihogenih ali kombiniranih; za primerjavo, približno 75 % primerov ED pri moških, starejših od 60 let, je organskih. Ne glede na vzrok se večina bolnikov z ED čustveno odziva nanjo – to je naraven odziv na težavo, ki je lahko uničujoča. Moška spolna disfunkcija lahko povzroči celo psihološke motnje, ki zahtevajo oceno in zdravljenje.
Samo v Združenih državah Amerike ima ED približno 15-30 milijonov moških. Približno 48 % ameriške moške populacije, starejše od 50 let, lahko trpi za ED, s starostjo pa se pojavnost povečuje in pri moških, starejših od 70 let, doseže 75 %. Najnovejši statistični podatki o ameriških moških so naslednji:
— Študija, v kateri je sodelovalo 2 115 moških, starih od 40 do 79 let, je pokazala, da je skupna pogostost hude ED (redke erekcije ali brez njih) približno 12 %, od 1 % pri mladih moških do približno 25 % v najstarejši skupini. (Panser LA et al. 1995)
— Longitudinalni rezultati raziskave Massachusetts Male Aging Study (MMAS) iz let 1987-1989 so pokazali, da je bila pri 1 700 moških, starih od 40 do 70 let, skupna razširjenost minimalne, zmerne in hude ED 52 %. Pokazalo se je tudi, da se skupna razširjenost ED s starostjo povečuje in prizadene približno 40 % moških, starih 40-49 let, in skoraj 70 % moških, starih 70-79 let. V primerjavi med 40. in 70. letom starosti se je razširjenost hude ED povečala s približno 5 % na približno 15 %, zmerna ED se je podvojila s 17 % na 34 %, minimalna ED pa je ostala nespremenjena pri 17 %. Posodobitev MMAS je pokazala dvakratno povečanje ED z vsakim desetletjem življenja. (Feldman HA et al. 1994; Johannes CB et al. 2000)
Natančne podatke o svetovni razširjenosti ED je težko dobiti, deloma zato, ker je razprava o spolnosti v več delih sveta še vedno tabu. Mnogi moški zaradi sramu ali nevednosti zanikajo kakršno koli izkušnjo spolne nezadostnosti, drugi pa jo imajo preprosto za naravno, neizogibno posledico starosti in o njej ne razmišljajo. Mednarodni statistični podatki so naslednji:
— V Nemčiji je kölnska moška študija pokazala 19,2-odstotno razširjenost ED med 4 489 moškimi, starimi od 30 do 80 let. (Braun M et al. 2000)
— Carson in drugi (2006) so ugotovili, da ima več kot 50 % moških, starih od 40 do 70 let, različne stopnje ED, pri čemer se jih približno 10 % pritožuje zaradi popolne ED, približno 25 % zaradi zmerne ED in 17 % zaradi minimalne ED. Poleg tega je imelo od 500 moških, ki so obiskali urologa zaradi simptomov uriniranja, ki niso bili povezani z ED, približno 44 % moških ED, vendar se približno 74 % teh moških zaradi sramu o tem ni pogovarjalo z nobenim zdravnikom.
— V študiji 1 688 starejših nizozemskih moških je bilo ugotovljeno, da je o hudi ED z močno zmanjšano togostjo ali brez erekcije poročalo 3 % moških, starih od 50 do 54 let, in 26 % moških, starih od 70 do 78 let. V teh starostnih skupinah se je povečala tudi pogostost močno zmanjšanega ali odsotnega obsega ejakulacije, in sicer s 3 na 35 %. (Blanker MH et al. 2001)
— Sistematični pregled razširjenosti ED na podlagi 23 študij iz Evrope, Združenih držav Amerike, Azije in Avstralije je pokazal, da je razširjenost ED od 2 % pri moških, mlajših od 40 let, do 86 % pri moških, starejših od 80 let (Prins J et al. 2002).
— Na drugem mednarodnem posvetovanju o spolnih motnjah leta 2003 so poročali o več študijah, ki so vključevale različne države in moške, stare od 18 do 90 let, in ugotovili, da je stopnja ED po vsem svetu visoka in se z vsakim desetletjem življenja povečuje. Na splošno je bila razširjenost ED pri moških, starih od 18 do 39 let, od 1 % do 9 %, pri moških, starih od 40 do 49 let, od 3 % do 15 %, pri moških, starih od 50 do 59 let, od 2 % do 35 %, pri moških, starih od 60 do 69 let, od 11 % do 49 %, pri moških, starih 70 let in več, pa od 22 % do 79 %. (Althof SE et al. 2003; Basson R et al. 2003; Bondil P et al. 2003; McMahon CG, Meston C 2003; Meyer KF et al. 2003)
— Triindvajset svetovnih študij, v katerih je bil uporabljen popis spolnega zdravja za moške (SHIM), je razkrilo 64-odstotno razširjenost ED v Leonu v Španiji, 56-odstotno v Zahodni Virginiji, 54-odstotno v Porto Allegre v Braziliji in 32-odstotno na Japonskem. (Cappelleri JC, Rosen RC, 2005)
Ocenjuje se, da ima po vsem svetu približno 50 milijonov moških določeno stopnjo ED, do leta 2025 pa naj bi se to število podvojilo, saj je moška populacija vse starejša. Vendar pa te številke nedvomno podcenjujejo resnično razširjenost ED v svetu.
|
|
|
