Impotenca je eden najpogostejših zapletov bolezni pri moških s sladkorno boleznijo. Pojav težav s potenco je jasno povezan s kakovostjo presnovnega nadzora, prisotnostjo drugih dejavnikov tveganja, trajanjem sladkorne bolezni in starostjo. Iz študij je znano, da mora približno 30-50 % vseh sladkornih bolnikov pričakovati, da se bodo tekom bolezni soočili s problemom erektilne disfunkcije [10, 16]. V Nemčiji ocenjujejo, da se s to težavo v določenem trenutku sreča približno 750 000-1 250 000 moških s sladkorno boleznijo. V primerjavi z moškimi brez sladkorne bolezni imajo torej sladkorni bolniki razmeroma precej večje tveganje glede pojava erektilne disfunkcije. Posamezniki s sladkorno boleznijo so torej številčno ena največjih skupin moških s težavami s potenco.
V primerjavi z vsemi drugimi sekundarnimi zapleti sladkorne bolezni pa se strokovnjaki in bolniki očitno še vedno zelo težko spopadajo s tem zapletom sladkorne bolezni, kljub odpravi tabujev pri obravnavi spolnih vprašanj v vsakdanjem življenju in tako imenovani "spolni osvoboditvi" v današnjem času. Impotenca je daleč najmanj raziskan, diagnosticiran in zdravljen sekundarni zaplet sladkorne bolezni [7]. Ni druge razlage za dejstvo, da zelo malo moških diabetikov omenja to težavo na zdravniških posvetovanjih, le zanemarljiv odstotek jih izrecno išče dodatne diagnostične razjasnitve in še manj sprejema terapevtske možnosti pomoči [2, 6].
Na splošno – vsaj trenutno – prevladuje delež moških s sladkorno boleznijo in težavami s potenco, ki niso nikoli poiskali strokovne pomoči, niso opravili nobene dodatne diagnostike in niso uporabili nobene terapevtske pomoči, kot so zdravila, pripomočki ali terapevtske razprave (glej sliko 6.22). Po drugi strani pa večina zdravnikov in članov diabetološkega tima problem erektilne disfunkcije tudi ignorira, pogosto ga predstavlja kot nespremenljivo usodo poteka sladkorne bolezni, obravnava z neustreznimi terapevtskimi priporočili (npr. predpisovanje psevdocirkulacijskih zdravil) ter diagnosticira in strokovno zdravi vse preredko.
Če želimo resno obravnavati glavni cilj zdravljenja sladkorne bolezni – ohranjanje zadovoljive kakovosti življenja kljub sladkorni bolezni in z njo –, bi morala biti dobro utemeljena diagnoza spolne disfunkcije in ponudbe za zdravljenje erektilne disfunkcije samoumeven in sestavni del vsakega zdravljenja sladkorne bolezni. Navsezadnje je skoraj vsak drugi ali tretji moški sladkorni bolnik prizadet zaradi te problematične situacije!
V praksi je to mogoče le, če:
Vsaj vsaka diabetološka ustanova, bodisi bolnišnična (npr. specialistična diabetološka ambulanta) bodisi ambulantna (diabetološka ambulanta), mora obvezno tesno sodelovati z urologom ali urološkim oddelkom in psihoterapevtom ali psihoterapevtsko ustanovo, da je mogoče uskladiti različne diagnostične in terapevtske ukrepe.
Včasih so erektilno disfunkcijo, tudi pri diabetikih, razumeli predvsem kot psihogeno težavo, v zadnjih desetih letih pa so intenzivne raziskave in izboljšane diagnostične možnosti omogočile veliko bolj poglobljeno razumevanje regulativnih mehanizmov moške erekcije in možnih patoloških procesov [8]. Vedno bolj je postalo jasno, da je geneza erektilne disfunkcije pogosto multikavzalen proces in da imajo organski vzroki pri njenem nastanku veliko pomembnejšo vlogo, kot se je domnevalo prej.
To še posebej velja za moške s sladkorno boleznijo, pri katerih organski dejavniki prevladujejo nad psihološkimi vzroki za nastanek erektilne disfunkcije. Razlog za to je, da imajo številni sladkorni bolniki poleg sladkorne bolezni več dejavnikov tveganja (npr. hipertenzijo, dislipoproteinemijo). V redkih primerih – pri sladkorni bolezni tipa II – je lahko erektilna disfunkcija tudi pred pojavom sladkorne bolezni ali prvi znak te bolezni, saj je pojav sladkorne bolezni le ena od sestavin kompleksnejšega "presnovnega sindroma", ki ima lahko dolgotrajen učinek na ožilje tudi pred pojavom sladkorne bolezni.
Z daljšim trajanjem sladkorne bolezni in kronično hiperglikemično presnovno kontrolo se poveča tveganje za razvoj sekundarnih zapletov sladkorne bolezni, ki lahko močno motijo ali celo popolnoma onemogočijo medsebojno delovanje kavernozno-venskih, arterijskih in živčnih komponent, potrebnih za erekcijo. Za to so odgovorne predvsem žilne poškodbe (zaradi mikro- in/ali makroangiopatij) ter nevrogene spremembe (polinevropatije). Poleg tega obstaja možnost začasne, pasivne motnje potence zaradi trenutno zelo povišane ravni glukoze v krvi. Poleg tega sladkorni bolniki pogosto jemljejo tudi zdravila, ki zavirajo erekcijo (npr. antihipertenzivna zdravila, zdravila za zniževanje lipidov).
Zaradi te spremembe v pogledu na erektilno disfunkcijo so različni avtorji prehitro sklepali, da je erektilna disfunkcija – zlasti v skupini diabetikov s pogosto dodatnimi somatskimi dejavniki tveganja, povezanimi z boleznijo – povsem organsko pogojena težava, ki jo je treba obravnavati in zdraviti razmeroma neodvisno od psiholoških dejavnikov [41]. Čeprav je težnja po somatskem pojmovanju spolne disfunkcije povsem smiselna in vodi k večji jasnosti pri diagnozi in priporočilih za zdravljenje, ta pogled predstavlja tveganje, da se erektilna disfunkcija zreducira na motnjo organske funkcije. Vendar to nikakor ne ustreza pomenu in zapletenosti človeške spolnosti.
Pri erektilni disfunkciji sladkorne bolezni so organski in psihološki dejavniki tako tesno prepleteni na različnih ravneh, da je težko in pogosto celo nemogoče ločiti organske in psihogene dejavnike. To velja na primer za genezo impotence, ki jo je redko mogoče pojasniti z enim samim vzrokom, saj je pogosto multifaktorska, organogeneza in psihogeneza pa se prepletata v svežnju vzrokov. Če je na primer erektilna disfunkcija pri sladkornem bolniku povezana s povišano ravnijo glukoze v krvi, sekundarnimi boleznimi sladkorne bolezni, motnjo presnove lipidov, visokim krvnim tlakom, dodatnimi zdravili, uživanjem alkohola, zlorabo nikotina, psihičnim stresom, povezanim z boleznijo, in kroničnimi partnerskimi težavami, je skoraj povsem zaman poskušati določiti dejanski vzrok erektilne disfunkcije.
Ker so različni dejavniki, ki vplivajo na erektilno disfunkcijo na somatski, psihološki in vedenjski ravni, med seboj povezani v nekakšen sveženj vzrokov, ima lahko razlikovanje med "organsko" in "psihogeno" erektilno disfunkcijo le hevristično vrednost, saj sta to običajno le zelo nejasni mešani kategoriji. Zato različni avtorji [1, 9, 12] upravičeno predlagajo opustitev tradicionalnega razlikovanja "organogeneze" in "psihogeneze" erektilne disfunkcije v korist biopsihosocialne perspektive, saj ta ustreza tudi vedenjskemu ali psihosomatskemu razmišljanju.
Psihološki dejavniki so v veliki meri odgovorni za to, ali diabetik doživlja impotenco kot težavo, kako se odziva na diagnozo in se z njo spopada ter ali in v kolikšni meri se odloči za nadaljnjo diagnostiko in zdravljenje ter dejansko izvaja predlagane terapevtske ukrepe. Učinki erektilne disfunkcije na samospoštovanje, partnerski odnos in kakovost življenja so pogosto veliko manj odvisni od resnosti disfunkcije kot od posameznikovega psihološkega obvladovanja ali vrste komunikacije med partnerjema.
Individualni pogled na problem erektilne disfunkcije je odločilno odvisen od psiholoških dejavnikov, saj nikakor vsi moški, ki imajo težave z erekcijo, teh ne dojemajo kot resen problem, medtem ko drugi diabetiki zaradi njih zelo trpijo. Zlasti moški v zrelih letih (v to starostno skupino spada veliko diabetikov tipa II, ki predstavljajo večino vseh diabetikov) spolnosti v svojem življenju pogosto ne pripisujejo več tako velikega pomena ali poročajo o upadu partnerkinega spolnega zanimanja, zato erektilne disfunkcije ne dojemajo kot resno poslabšanje kakovosti svojega življenja.
Vendar ta okoliščina nikakor ne pomeni, da ti moški nimajo potrebe po pogovoru o svoji okrnjeni spolnosti v okviru usposabljanja, pogovora na štiri oči ali v skupini vrstnikov. Pogosto se postavlja vprašanje, ali je takšno vedenje "normalno" in ali drugi moški čutijo enako. Za druge moške spolnost ni zelo pomembna, bodisi iz osebnih razlogov bodisi zaradi partnerskega položaja, zato izgube erektilne funkcije ne doživljajo kot zelo problematične.
Med moškimi, ki jim erektilna disfunkcija povzroča težave (in to je daleč največji delež vseh prizadetih), pa jih le določen odstotek – večinoma ne glede na obseg erektilne disfunkcije – poskuša podrobneje pojasniti spolne težave ali posebej poiskati pomoč. Pogovarjanje o težavah z erekcijo se mnogim moškim še vedno zdi zelo problematično, zato o njih običajno ne poročajo spontano v okviru anamneze, temveč šele ob podrobnem vprašanju [5].
Vpliv nekomuniciranja o težavah s potenco nazorno prikazuje poročilo o primeru, ki sta ga pripravila O'Dell in Shipp [11], ki opisujeta, kako si je moški večkrat vbrizgal inzulin v penis v prepričanju, da bo tako obnovil svojo potenco.
Po drugi strani pa danes žal še vedno ni samoumevno, da bi vsakega moškega v okviru zdravljenja sladkorne bolezni povprašali o morebitnih motnjah spolne funkcije in mu ponudili svetovanje. Kot je Smith [141] uspel dokazati v študiji bolnikov z erektilno disfunkcijo, starih med 20 in 54 let, skoraj nihče od prizadetih diabetikov ni bil deležen strokovnega svetovanja. Moški so se, zato najprej obrnili na ljudi zunaj skupine za zdravljenje sladkorne bolezni: 46,2 % jih je poiskalo nasvet pri farmacevtu, 15,3 % pri duhovniku, 11,5 % se jih je o težavi pogovorilo s prijatelji, 3,7 % jih je na lastno pobudo poiskalo nasvet pri urologu, 3,8 % pa pri psihologu.
Do podobne ugotovitve smo prišli tudi pri ocenjevanju vprašalnikov za bolnike v okviru "moškega kroga" na naši kliniki, kjer je velika večina vseh moških navedla, da še niso poskusili z zdravljenjem. V tem primeru diabetološki center ponuja primerno okolje za obravnavo tega problema, saj je ovira za pogovor o spolnih težavah, ki jih imajo prizadeti, bistveno manjša kot pri lokalnem družinskem zdravniku ali urologu. Po naših izkušnjah je tudi veliko lažje govoriti o morebitnih težavah z erekcijo v povezavi s sladkorno boleznijo.
Glede na še vedno razširjeno nepripravljenost na pogovor o spolnih zadevah mora biti, zato obravnavanje morebitnih spolnih težav naloga zdravnika ali drugega člana diabetološke ekipe kot del anamneze in jih ni mogoče obravnavati kot "dolžnost diabetika, da o njih spregovori".
Tudi na nadaljnji korak podrobne diagnostike manj vplivajo klinični izvidi in bolj osebni odnos prizadetih oseb. V številnih primerih se moški s sladkorno boleznijo vzdržijo nadaljnjih diagnostičnih ukrepov, potem ko so podrobno seznanjeni z možnimi priporočili za zdravljenje, ki bi lahko izhajala iz diagnostičnega postopka, npr. terapija z avtoinjekcijo erektilnega tkiva (SKAT), vakuumska črpalka, penilna proteza in spolno svetovanje/terapija [21]. Razlog za to je lahko občutek sramu ali strahu (npr. strah pred vbrizganjem vazoaktivne snovi v bazo penisa), moralno ali versko prepričanje (npr. mnenje, da je morebitna farmakološka ali tehnična pomoč za doseganje erekcije v nasprotju z dejanskim naravnim potekom erekcije) ali pomanjkanje soglasja partnerja.
Podrobno svetovanje, kakršno poteka na naši kliniki v okviru tedenskega "moškega kroga" ali lahko poteka tudi v pogovoru na štiri oči, v katerem so bolniku že pred odločitvijo o morebitnih diagnostičnih ukrepih pojasnjene možne terapevtske posledice, lahko pomaga preprečiti odvečno diagnostiko, ki je lahko za bolnika obremenjujoča, za plačnika pa draga. Po drugi strani pa lahko posebno obravnavanje morebitnih ovir za nadaljnjo diagnostiko pomaga zmanjšati iracionalne strahove ter spodbuja sposobnost bolnika in njegovega partnerja, da se odločata o usmerjenih diagnostičnih ukrepih.
Tudi po podrobni diagnozi, ki se zaključi s poskusom opisa vzroka težave in priporočilom terapije, se le razmeroma majhen odstotek dejansko odloči za izvajanje priporočenega terapevtskega ukrepa [3]. Tudi v tem primeru dejavniki, kot so starost bolnika, njegov partnerski položaj, želje njegove partnerice, pomen spolnosti za njegovo samospoštovanje in samozavest, moralni koncepti ali prisotnost strahu, v večji meri kot rezultat diagnostičnega postopka določajo odločitev sladkornega bolnika za terapijo SKAT, vakuumsko črpalko, implantacijo penilne proteze ali spolno terapijo.
Na primer, strah pred dolgotrajnimi erekcijami ali občutek sramu pred iskanjem nujne urološke pomoči v primeru morebitnega priapizma je lahko zelo odločilna ovira za uporabo terapije SKAT. Terapija z vakuumsko črpalko mnoge moške ob prvem prikazu prestraši, saj nediskretni način uporabe zahteva samozavestno uporabo te naprave. Implantacija penisne proteze za mnoge diabetike ni realna alternativa zaradi velikega napora, povečanih možnih kirurških tveganj ali stranskih učinkov za to skupino bolnikov, dokončnosti tega koraka in pogosto neobstoječega sprejemanja partnerke.
Odločitev, ali poiskati psihoterapevtsko pomoč sam ali s partnerjem, je prav tako manj odvisna od diagnostičnih ugotovitev in bolj od posameznikovega odnosa do spolnosti (npr. pripravljenost razpravljati o svojem zasebnem področju), osebne ocene terapevta (npr. zaupanje v terapevta) ali morebitne pripisane vsebine terapije (npr. praktične vaje). Izkušnje so tudi pokazale, da se psihološka podpora na splošno uporablja le zelo zadržano, če jo zagotavlja svetovalna služba ali zunanja svetovalnica [15].
Ne glede na vzročne dejavnike so težave z erekcijo običajno povezane tudi z velikim dvomom vase in težavami z moško identiteto, saj v naši kulturi moškost skupaj z uspešnostjo velja za pomembno značilnost moške identitete. Te psihološke učinke motenega spolnega vedenja je treba vključiti v diagnosticiranje in zdravljenje erektilne disfunkcije. Če ima sladkorni bolnik zaradi svoje bolezni že težave s samozavestjo in če sta oba osrednja "stebra moškosti" – zmogljivost in potenca – zaradi sladkorne bolezni enako omejena, moški s sladkorno boleznijo to pogosto doživljajo kot zelo stresno in kot pomembno izgubo kakovosti življenja.
Zaradi pretiranega mentalnega ukvarjanja z lastnim spolnim vedenjem, zaradi težnje po zavestnem nadzorovanju sebe med spolnim aktom ali zaradi misli na možne posledice ponovnega neuspeha mnogi moški ob prvih težavah z erekcijo doživijo znatno izgubo spontanosti in vse večji kognitivni nadzor spolnega vedenja. Pogosto v takšnem položaju moški postanejo tudi veliko bolj občutljivi na dejanske, pretirano zaznane ali pričakovane negativne odzive partnerke. To pa povečuje strah pred neuspehom in pogosto vodi v izrazito izogibalno vedenje, zaradi česar se običajno izogibajo spolnim stikom ali pa ne komunicirajo s partnerko o izkušnji neuspeha.
Tako kot pri vseh strahovih tudi pri strahu pred ponovnim neuspehom ("strah pred strahom") izrazito izogibanje in močna kognitivna preokupacija z možnimi negativnimi posledicami povečata strah pred ponovnim neuspehom. To lahko privede do tega, da spolnosti ne dojemamo več kot spontane, prijetne izkušnje, temveč jo v odnosu doživljamo kot vse bolj stresno in tesnobno, kar ima trajne posledice za kakovost življenja in partnerski odnos. Ta "začarani krog", sestavljen iz doživljanja frustracij, dvomov vase, strahu pred neuspehom, vse večjega kognitivnega nadzora in izogibalnega vedenja ter povečane občutljivosti na dejanske ali pričakovane odzive okolja, se pojavi pri skoraj vseh spolnih disfunkcijah, ne glede na etiološko genezo. Vendar pa se pri moških s sladkorno boleznijo zaradi presnovnih iztirjenj (začasnih težav s potenco zaradi slabega presnovnega nadzora) poveča verjetnost, da se bo na neki točki pojavil spolni strah pred neuspehom, kar sproži zgoraj opisani "začarani krog".
Zavedanje o povečanem tveganju za težave z močjo pri sladkorni bolezni –, ki se na primer obravnava pri usposabljanju o sladkorni bolezni – lahko privede tudi do izrazitega strahu pred pričakovanji, ki imajo samopotrjujoč značaj. Obseg, v katerem erektilna disfunkcija vpliva na samospoštovanje in partnerski odnos, je pogosto razmeroma neodvisen od resnosti disfunkcije in je bolj odvisen od posameznikove sposobnosti obvladovanja, komunikacije med partnerjema in uporabe kompetentnih možnosti podpore.
Ker so spolne težave lahko zelo pogost sekundarni zaplet osnovne bolezni sladkorne bolezni, je treba ta vidik bolezni vsekakor obravnavati pri usposabljanju o sladkorni bolezni. Po eni strani ima to preventivni pomen, saj težave s spolnostjo nikakor niso neizogibna posledica sladkorne bolezni, sladkornemu bolniku pa se tako pokažejo načini, kako lahko težave s spolnostjo prepreči. Po drugi strani pa lahko diabetiki z obstoječimi težavami s potenco izvedo več o možnih dejavnikih, ki vplivajo na impotenco in jo povzročajo, ter o nadaljnjih diagnostičnih in terapevtskih možnostih. Tudi izmenjava mnenj z drugimi ljudmi, ki jih je prizadela ista bolezen in jih je zaradi številčne razširjenosti impotence pri sladkorni bolezni mogoče najti v skoraj vsaki skupini, je lahko dragocena pomoč pri nadaljnjem obvladovanju težave.
Tako vrsto usposabljanja (po možnosti ne v slogu predavanja, temveč v dialogu) kot tudi okolje (po možnosti ne v veliki skupini, ampak v skupini skupaj z ženskami) je treba prilagoditi obravnavi te teme, ki jo težko obravnavajo tudi številni terapevti. Čeprav imamo v naši kliniki odlične izkušnje s tedenskimi skupinskimi srečanji moških, prizadetih na enak način, bi morala v vsakem primeru obstajati možnost, da se o tej problematiki lahko pogovarjamo v ločenem okolju (individualni pogovor v prostoru, ki zagotavlja zaščito zasebnosti posameznika).
Cilj vseh terapevtskih prizadevanj pri erektilni disfunkciji, povezani s sladkorno boleznijo, bi moral biti ponuditi bolniku možnost, da se o svoji težavi pogovori s strokovnjakom, ki je čim bolje seznanjen tako z diabetologijo kot s spolno medicino, da predlaga nadaljnje možnosti diagnostične razjasnitve in, če je potrebno, ponudi različne možnosti zdravljenja.
V praksi pa ima somatska diagnostika pogosto prednost pred podrobnim anamnestičnim intervjujem z utemeljitvijo, da je treba najprej zbrati ugotovitve, preden se lahko opravi ciljno usmerjena razprava. Vendar je zaradi strukturirane anamneze pogosto mogoče pridobiti dovolj informacij o genezi in nadaljnjih diagnostičnih postopkih erektilne disfunkcije [1, 13]. Naslednji dejavniki lahko veljajo za indikacije za bolj organski ali psihogeni vzrok erektilne disfunkcije:
Primarna (začetna) ED: Če se erektilna disfunkcija pojavi na začetku (primarna ED) in je organske vzroke mogoče izključiti kot vzročni dejavnik, je upravičen sum, da je vzrok pomanjkanje spolne vzgoje, vzgojni dejavniki ali težave s spolno identiteto. To je treba upoštevati zlasti pri mladoletnih diabetikih tipa I, ki so zaradi bolezni odraščali precej pretirano zaščiteni in imajo zaradi zahtev zdravljenja sladkorne bolezni precej kognitivno nadzorovan življenjski slog, zato so razvili strahove do življenjskih področij, ki so zelo čustveno usmerjena.
Dolgotrajna, popolna izguba libida: Pojav erektilne disfunkcije je običajno neodvisen od potrebe po spolnosti (libida). Če bolnik poroča o hudi, dolgotrajni izgubi libida, vzrok pogosto niso organski dejavniki ali sekundarna poškodba zaradi sladkorne bolezni. Namesto tega je treba podrobneje razjasniti druge, bolj psihološke dejavnike. V tem primeru pa je pomembno natančno vprašati o časovni povezavi med pojavom apetita in spolnimi motnjami, da bi lahko ločili primarno motnjo libida (pred pojavom spolne motnje) od sekundarnega pomanjkanja apetita (zaradi spolne motnje). Kot izjemo pa je treba opozoriti na hiperglikemične presnovne motnje, saj lahko pri zelo visoki ravni glukoze v krvi splošno pomanjkanje zanimanja in apatija zelo omejita tudi potrebo po spolnosti.
Dolgotrajen ali akutni pojav ED: Diabetiki, pri katerih so težave z erekcijo povezane z začetnimi ali poslabšanimi posledicami, običajno opisujejo, da so se njihove težave z močjo pojavile počasi, precej neopazno, nato pa so se skoraj zahrbtno poslabšale. Ker je erektilna disfunkcija redko prvi zaplet sladkorne bolezni, je treba v luči te ugotovitve skrbno oceniti stanje drugih sekundarnih bolezni. Običajno se verjetnost organskega vzroka poveča, če so drugi živci (npr. v nogah) in žile (npr. v očesu, ledvicah) že poškodovani zaradi sladkorne bolezni. Nasprotno pa zelo hiter, akutni pojav težav z erekcijo, po možnosti v povezavi z jasnim življenjskim kontekstom ali stresnimi dogodki, bolj kaže na možen psihogeni vzrok.
Začetek ED je povezan s slabim presnovnim nadzorom: Če pojav težav z erekcijo spremlja izrazito poslabšanje ravni glukoze v krvi, je sum na težave s pasivno potenco očiten, zlasti če se to stanje izkaže za reverzibilno z vzpostavitvijo normoglikemije. Vrednost dolgotrajne glukoze (HbAl, HbAlc in Gliko-Hb), ki jo je treba rutinsko zbirati pri bolnikih s sladkorno boleznijo, lahko zagotovi začetni pokazatelj, ali bi lahko prišlo do vpliva trenutnega ali kroničnega poslabšanja glukoze v krvi na spolno delovanje.
Pojav ED v časovni povezavi z uporabo dodatnih zdravil: Če se erektilna disfunkcija pojavlja v časovni povezavi z uporabo dodatnih zdravil, je treba pojasniti tudi morebitni vpliv zdravil na ED. Opozoriti je treba, da veliko ljudi s sladkorno boleznijo poleg zdravil za sladkorno bolezen jemlje še številna druga zdravila (npr. antihipertenzivi, zdravila za zniževanje lipidov, zdravila proti bolečinam) zaradi drugih dejavnikov tveganja, povezanih s presnovnim sindromom, ali zaradi spremljajočih bolezni, povezanih s sladkorno boleznijo ali z njo.
Pojavljanje ED, povezano s situacijo, partnerjem ali spolno prakso: Če se erektilna disfunkcija pojavi le v določenih situacijah, epizodično, z določenim spolnim partnerjem ali le v povezavi z določenimi spolnimi praksami, to očitno kaže na psihogene vzročne dejavnike. Nasprotno pa neprekinjen potek, neodvisen od teh vplivnih dejavnikov, bolj kaže na organsko motnjo.
Neomejeno pojavljanje spontanih erekcij, nočnih erekcij in sposobnost uspešne masturbacije: Za organske motnje je značilno predvsem to, da se težave z erekcijo pojavljajo stalno, ne glede na situacijo, prav tako pa ni več prisotna sposobnost spontane erekcije. Če je po drugi strani erekcija mogoča z masturbacijo in sposobnost spontane erekcije ponoči ali zjutraj ni motena, to govori proti organski motnji erektilne funkcije.
ED v povezavi s stresnimi življenjskimi dogodki ali psihiatričnimi diagnozami: Ker se erektilna disfunkcija v večji meri pojavlja v povezavi z zelo stresnimi življenjskimi dogodki in se pogosteje pojavlja pri kliničnih slikah, kot so depresija, anksioznost ali alkoholizem, je treba v primeru prisotnosti teh vplivnih dejavnikov preveriti, ali obstaja jasna povezava s pojavom spolne motnje ali je erektilna disfunkcija pomešana s to težavo. Opozoriti je treba, da se psihološke težave, kot so anksioznost, depresija in kompulzije, pogosteje pojavljajo pri sladkornih bolnikih in da bi lahko dolgotrajna zloraba alkohola prav tako povzročila pankreatitis s posledično sekundarno sladkorno boleznijo.
V naslednjem koraku razgovora lahko informacije, pridobljene iz anamneze, povzamemo v "delovno hipotezo" ali "okvirno diagnozo", v naslednjem koraku pa lahko predstavimo različne diagnostične ukrepe na ozadju terapevtskih možnosti. V tem okviru je treba bolnika povprašati tudi o stopnji njegovega trpljenja, motivaciji za morebitno rešitev problema in želji po nadaljnji terapevtski pomoči. Poleg tega je treba poudariti tudi pomen usklajevanja nadaljnjih diagnostičnih ali terapevtskih ukrepov s partnerjem, če je to mogoče.
Povzetek prednosti in slabosti posameznih terapevtskih strategij ter predstavitev – po možnosti tudi preizkus (npr. z vakuumsko črpalko) – različnih pripomočkov naj bi povečala posameznikovo sposobnost, da se odloči, katera oblika diagnostike je zanj primerna in katere oblike terapije so zanj primerne. Na primer pri starejših diabetikih, pri katerih sta zaradi napredovalih arteriosklerotičnih sprememb izključena žilna operacija ali implantacija penisne proteze ali pri katerih je vbrizgavanje vazoaktivnih snovi zaradi akutnih kardiovaskularnih težav povezano s prevelikim tveganjem, se pojavi vprašanje, ali je nadaljnja diagnostika sploh smiselna, saj so morebitni terapevtski ukrepi že določeni ne glede na rezultat diagnostičnega postopka. To velja tudi za bolnike, ki vnaprej zavračajo tehnične pripomočke za doseganje erekcije ali ki ne želijo psihoterapevtskih pogovorov.
Pri načrtovanju ponudbe zdravljenja je treba upoštevati različne potrebe bolnikov, ki lahko segajo od želje po prepričljivih informacijah o nastanku erektilne disfunkcije in možnostih njenega zdravljenja do časovno in finančno zahtevnih diagnostičnih in terapevtskih posegov. Glede na zgoraj opisano medsebojno povezanost psiholoških in somatskih dejavnikov morata tako diagnosticiranje kot zdravljenje erektilne disfunkcije pri moških s sladkorno boleznijo temeljiti na vedenjsko medicinskem modelu razmišljanja in zdravljenja ter na splošno potekati interdisciplinarno.
Kot kaže praksa, je uspeh terapevtskih ukrepov močno odvisen od tega, v kolikšni meri je ponudba terapije zelo nizkopražna in v kolikšni meri poteka izmenjava med različnimi strokovnimi področji. Glede na pogostost težav z impotenco pri diabetikih bi torej moral v vsaki diabetološki ambulanti in bolnišnici obstajati koncept sistematične anamneze, diagnostike, usposabljanja in terapije ter tesno sodelovanje z urologom ali urološkim oddelkom in psihoterapevti ali psihoterapevtsko ustanovo.
V naši kliniki, specialistični ambulanti za sladkorno bolezen, imamo odlične izkušnje s sistematičnim spraševanjem bolnikov v anamnezi, nadaljnjo diagnostiko s pomočjo vprašalnika, tedenskim "moškim krogom", ki ga skupaj vodita zdravnik in psiholog, za informiranje, individualno diagnostiko in možnost izmenjave med enako prizadetimi osebami ter ponudbo nadaljnjih diagnostičnih ukrepov, nadaljnjih pogovorov in uvedbo terapevtskih ukrepov (podrobnejši opis v [6]). Izkazalo se je, da je koristno, da zdravljenje impotence poteka v okviru zdravljenja sladkorne bolezni, da je ponudba zdravljenja za bolnika pregledna in da je interdisciplinarna ponudba nadaljnje diagnostike in terapije pogosto sprejeta, tudi zaradi osebnega stika s terapevti prek "moškega kroga".
Če problem erektilne disfunkcije pri sladkorni bolezni jemljemo resno, se moramo vedno zavedati, da terapevtske ponudbe ne smejo biti omejene na tiste moške, ki se problema lotijo sami, upoštevati pa moramo tudi dejstvo, da večji delež sladkornih bolnikov ne išče nadaljnjih terapevtskih ukrepov. Vendar je tudi pri teh bolnikih naloga, da se sprijaznijo z dejstvom zmanjšane ali odsotne potence, da se o tem pogovorijo s partnerko – kar je za številne moške zelo težko – in da preizkusijo nove oblike spolnosti.
Končni rezultat terapevtskih prizadevanj mora biti torej pomoč bolniku (in njegovemu partnerju) pri odločitvi za terapevtski poseg, ki mu (obema) najbolj ustreza. Ta terapevtska intervencija naj bi prispevala k večjemu spolnemu zadovoljstvu, zmanjšanju strahu pred neuspehom in nazadnje k izboljšanju kakovosti življenja. Še vedno je pomembno poudariti, da lahko k temu odločilno prispeva obnova moške erektilne sposobnosti, ni pa nujno, da mora!
|
|
|
