Erektilna disfunkcija pogosto velja za naravno posledico staranja, vendar so lahko spregledani dejavnik tudi zdravila, ki jih jemljemo. S sodobnim napredkom medicine so bili razviti številni načini zdravljenja, ki odpravljajo osnovne zdravstvene težave. Vendar mnoga sodobna zdravila povzročajo erektilno disfunkcijo.
Od antidepresivov do zdravil za zniževanje krvnega tlaka, številna zdravila lahko porušijo občutljivo ravnovesje hormonov in pretoka krvi, ki je potrebno za spolno delovanje. Številni moški po vsem svetu se sprašujejo: „Ali lahko zdravila povzročijo erektilno disfunkcijo?“ Kompleksna povezava med farmakologijo in spolnim zdravjem moških kaže, da lahko nekatera zdravila žal povzročijo erektilno disfunkcijo (ED).
Danes približno 49,9 % prebivalcev ZDA poroča, da je v zadnjih 30 dneh uporabilo vsaj eno zdravilo na recept[1]. V EU se je delež ljudi, ki uporabljajo zdravila na recept, povečeval s starostjo in dosegel vrh v najstarejši starostni skupini (75 let in več)[2]. Zaskrbljujoče je, da je po ocenah do 25 % vseh težav z erekcijo posledica uporabe zdravil[3]. V nasprotju z drugimi organskimi vzroki je ED, ki jo povzročajo zdravila, pogosto reverzibilna, kar prizadetim daje upanje. Kot eden od vzrokov za ED je bilo navedenih veliko različnih zdravil. To poudarja pomen razumevanja tega pojava[4].
Nekateri razredi zdravil so dobro dokumentirani krivci, ko gre za erekcijo. Med zdravila, ki povzročajo ED, spadajo antidepresivi, beta-blokatorji, diuretiki, zaviralci 5-alfa-reduktaze (5-ARI) in druga. Podatki iz podatkovne zbirke FDA Adverse Event Reporting System (FAERS) osvetljujejo pogostost impotence kot neželenega učinka zdravil in poudarjajo potrebo po ozaveščanju tako bolnikov kot zdravstvenih delavcev[5]. Zdravila, ki najverjetneje povzročajo erektilno disfunkcijo, so:
Med zdravili, ki povzročajo ED, 5-ARI predstavljajo, kar 46 % poročanih neželenih učinkov na erektilno funkcijo[6]. Ta zdravila, kot sta finasterid in dutasterid, se uporabljajo za zdravljenje bolezni, kot sta benigna hiperplazija prostate (BPH) in androgena alopecija. Delujejo tako, da se nepovratno vežejo na encim 5-alfa reduktaze in preprečijo pretvorbo testosterona v njegovo močnejšo obliko, dihidrotestosteron (DHT). Čeprav so učinkoviti za predvideno uporabo, 5-ARI motijo steroidogenezo, kar povzroča sistemske učinke, kot so majhna spolna želja, motnje erekcije in motnje ejakulacije. Globoke hormonske spremembe, ki jih povzročajo ta zdravila, poudarjajo njihov pomemben vpliv na spolno zdravje.
Nevropsihiatrična zdravila predstavljajo 40 % poročil o zdravilih, povezanih z ED, v podatkovni zbirki FAERS[6]. Ta kategorija vključuje antidepresive, antipsihotike in stabilizatorje razpoloženja. Mehanizmi, s katerimi nevropsihiatrična zdravila povzročajo ED, so zapleteni in vključujejo interakcije z več receptorskimi sistemi. Ta zdravila pogosto delujejo na serotoninergične, adrenergične, dopaminergične, holinergične, histaminergične in melanokortinske receptorje, tako centralno kot periferno. To poseganje v receptorje lahko povzroči vrsto neželenih učinkov, vključno z zmanjšanim libidom in oslabljeno erektilno funkcijo. Čeprav so ta zdravila nujna za zdravljenje psihiatričnih motenj, lahko njihovi spolni neželeni učinki pomembno vplivajo na kakovost bolnikovega življenja. Zato je treba nevropsihiatrična zdravila predpisovati s posebno previdnostjo.
Blokatorji beta, ki se pogosto predpisujejo za visok krvni tlak in druga srčno-žilna obolenja, so še en razred zdravil, ki povzročajo težave z erekcijo. Zdravila za srce predstavljajo 9 % neželenih dogodkov, povezanih z ED, v naboru podatkov FAERS[6]. Blokatorji beta naj bi zavirali simpatični izliv iz osrednjega živčevja, kar pomembno prispeva k njihovim terapevtskim učinkom. Vendar lahko isti mehanizem zavira fiziološke odzive, ki so potrebni za doseganje in vzdrževanje erekcije.
Izotretinoin, pogosto predpisano zdravilo za hude akne, je prav tako povezan z ED. Čeprav natančen mehanizem ni povsem znan, lahko učinki izotretinoina na hormonske poti in morebitni nevropsihiatrični neželeni učinki pri nekaterih posameznikih prispevajo k ED. Čeprav dermatološka zdravila predstavljajo manjši delež poročil o ED (9 %)[6], njihova vključitev poudarja širino problema.
Adalimumab, blokator tumorskega nekroznega faktorja (TNF) alfa, ki se uporablja za zdravljenje avtoimunskih bolezni, kot sta revmatoidni artritis in Crohnova bolezen, je bil prav tako vpleten v impotenco, ki jo povzročajo zdravila[6]. Blokatorji TNF-alfa modulirajo vnetne poti, njihovi sistemski učinki pa lahko nenamerno vplivajo na hormonsko ravnovesje in delovanje ožilja, kar prispeva k motnjam erekcije.
Povezava med uporabo opioidov in ED je dobro znana[7]. Dolgotrajna uporaba opioidov lahko zavira proizvodnjo testosterona, kar je pojav, znan kot opioidno povzročeno pomanjkanje androgenov (OPIAD). Zmanjšana raven testosterona lahko povzroči zmanjšan libido in ED. Glede na razširjeno uporabo opioidov za zdravljenje kronične bolečine je treba tej povezavi nameniti veliko pozornosti.
Zdravila za Parkinsonovo bolezen so še ena kategorija zdravil, ki prispevajo k ED[8]. Parkinsonova bolezen lahko sama po sebi vpliva na spolno delovanje zaradi svojih učinkov na živčni sistem, zdravila, ki se uporabljajo za zdravljenje njenih simptomov, pa lahko te težave še poslabšajo. Dopaminergična zdravila, na primer, imajo lahko zapletene interakcije z možganskimi sistemi nagrajevanja in vzburjenja, kar dodatno otežuje bolnikovo spolno zdravje.
Hormonsko zdravljenje je temelj zdravljenja raka prostate, ki pogosto vključuje zdravila, ki znižujejo raven testosterona. Testosteron in ED sta tesno povezana, in čeprav so ta zdravila učinkovita pri nadzoru rasti raka, pogosto povzročijo impotenco, saj motijo proizvodnjo testosterona. Najhujša stopnja spolne disfunkcije je pri moških, ki se zdravijo z androgenim deprivacijskim zdravljenjem (ADT). Moška želja po spolnosti je zmanjšana, do nepopravljivih poškodb erektilnega tkiva v penisu pa lahko pride že po 3 do 4 mesecih ADT[9]. Vloga hormonskega zdravljenja pri ED ponazarja občutljivo ravnovesje med terapevtsko koristjo in vidiki kakovosti življenja.
Ljudje, ki sumijo, da njihova zdravila povzročajo ED, se morajo najprej posvetovati z zdravstvenim delavcem. Ti imajo na voljo več strategij za pomoč pri obvladovanju spolnih neželenih učinkov, med drugim:
O vseh težavah ali spremembah v spolnem delovanju se morate nujno pogovoriti z zdravnikom. Nikoli ne prenehajte jemati predpisanega zdravila brez zdravniškega nasveta, saj lahko to privede do drugih zdravstvenih zapletov. Odprta komunikacija med bolniki in zdravniki je ključnega pomena za iskanje rešitve, ki zdravi osnovno bolezen in hkrati zmanjšuje neželene učinke na spolno zdravje.
Napredek v farmacevtski znanosti je zagotovil več učinkovitih možnosti zdravljenja impotence. Najpogosteje predpisana zdravila so zaviralci fosfodiesteraze tipa 5 (zaviralci PDE5), ki vključujejo sildenafil, tadalafil in vardenafil. Ti stimulatorji erekcije delujejo tako, da povečajo pretok krvi v penis, kar omogoča boljše erekcije kot odziv na spolno stimulacijo. Večina bolnikov jih dobro prenaša, čeprav se lahko pojavijo neželeni učinki, kot so glavobol, rdečica in zamašen nos.
Drugo novo zdravljenje je uporaba alprostadila, sintetične oblike prostaglandina E1, ki se lahko daje z intrakavernozno injekcijo ali uretralnim svečnikom. Alprostadil povzroči erekcijo z neposrednim sproščanjem krvnih žil in gladkega mišičnega tkiva penisa. Za moške, ki se ne odzivajo na zaviralce PDE5, je alprostadil učinkovita alternativa s sprejemljivimi stranskimi učinki[10].
V primerih, ko je dejavnik hormonsko neravnovesje, je lahko indicirano nadomestno zdravljenje s testosteronom (TRT). TRT lahko obnovi normalno raven testosterona ter izboljša libido in erektilno funkcijo[11]. Vendar je pomembno, da pred začetkom zdravljenja izključite kontraindikacije, kot je rak prostate.
Poleg tega se razvijajo kombinirane terapije in novi sistemi za dovajanje zdravil, da bi izboljšali učinkovitost in zmanjšali neželene učinke. Z nadaljevanjem raziskav bodo inovativna zdravljenja verjetno še razširila razpoložljive možnosti za učinkovito zdravljenje motenj erekcije.
Impotenca, ki jo povzročajo zdravila, je pogosto in pogosto reverzibilno stanje, h kateremu prispevajo številni razredi zdravil. Podatki iz nacionalnih sistemov farmakovigilance poudarjajo pomembno vlogo več kategorij pogosto uporabljenih zdravil v teh primerih. Razumevanje mehanizmov, s katerimi ta zdravila vplivajo na erektilno funkcijo, bodisi s hormonskimi motnjami, motnjami v delovanju receptorjev ali učinki na ožilje, je bistveno za zdravnike vseh specialnosti, da lahko pravilno diagnosticirajo ED. Če so pozorni na te morebitne neželene učinke, lahko zdravstveni delavci bolje svetujejo svojim bolnikom in na koncu izboljšajo rezultate zdravljenja in kakovost njihovega življenja.
|
|
|
